Tiskane izdaje
Leto 1953. V Memphisu gre Elvis prvič v studio in začne se rokenrol revolucija. V Ljubljani med nočno izmeno v tekstilni tovarni delavcu Slavku Avseniku iz Begunj v glavo šine viža, ki jo poimenuje Na Golici in bo spočela narodnozabavno revolucijo po srednji Evropi ... Čez 55 let TV Slovenija posname serijo oddaj o Avsenikih kot največji legendi slovenske zabavne glasbe (na sporedu ob nedeljah), čeprav se Slavko in Vilko skoraj ne pojavljata več javno. No, nas sta pri Jožovcu v Begunjah le sprejela.
Slavko, nazadnje sva govorila pred devetimi leti, ob vaši sedemdesetletnici. Kolikokrat ste od tedaj raztegnili meh?
Slavko: Ne bi vedel. Harmonike že več let nisem prijel ... Nimam želje, pa tudi za moj hrbet bi bila to prevelika obremenitev. Sem ter tja sedem samo še za klavir.
Vsi vas kujejo v legendo, snemajo se oddaje, vabijo vas na vse konce, k Jožovcu romajo tujci, vi pa se javno sploh ne izpostavljate.
Slavko: Odločil sem se, da ne bom več javno nastopal. Ne morem. Enkrat je pač treba končati.
Danes ni skoraj nikogar več, ki bi zanikoval prispevek Avsenikov k razvoju slovenske in evropske zabavne glasbe, tudi med tistimi, ki ne marajo narodnozabavne glasbe, rokerji, raperji ..., ne. Kakšni so občutki?
Slavko: Lepo je, še posebej, če se spomnim, kako težko je bilo na začetku. Zadovoljen sem, da je ta glasba prišla na tako visoko raven.
Včasih pa vendarle ni bilo tako, bilo je kar precej kritik, ne?
Slavko: Glasbenih ne, so pa precej udrihali čez nas, že skoraj s politično noto ...
Fovšija?
Vilko: Zavist v določenih glasbenih krogih, ki jim ni bilo prav, da je ta glasba tako hitro rasla.
Slavko: Bili smo tarča, ker smo imeli oznako »oberkrainer« - niso namreč vedeli, da si tega naziva nismo dali sami, ampak so nam ga dali tujci! In ta oznaka nam je v Sloveniji zelo škodovala, ker so očitno mislili, da se spogledujemo z vsem, kar je nemško.
Zakaj pa so vas tako poimenovali?
Slavko: Leta 1953 smo v Celovcu za slovensko oddajo na radijski postaji posneli nekaj pesmi, med drugim Golico. Ko jo je slišal Fred Rauch z münchenskega radia, ki je bil ravno takrat na dopustu na Vrbskem jezeru, je takoj odšel po posnetek in vprašal, kdo to izvaja. Takrat smo se imenovali še Gorenjski kvartet in v nemščino mu tega niso znali prevesti drugače kot »oberkrainer«. Takoj ko so mu to rekli, smo bili za vselej zapisani s to oznako.
Revolucionarna je bila takrat predvsem postava - kvintet. Po kakšnem ključu ste ga sestavili?
Slavko: Čisto po naključju. Vilko je šel v Ljubljano študirat glasbo in igral je pri orkestru. Jaz pa sem šel nekaj let za njim - s kolesom iz Begunj iskat službo. Radio Ljubljana je imel ob četrtkih Večer domačih pesmi in napevov, kjer je igral harmonikar Stanko Avgust, pel pa Franc Koren. Stanko je nekoč zbolel in so Vilka vprašali, ali pozna koga.
Vilko: Slavc je, čeprav je bil amater, zelo dobro igral harmoniko in je vskočil. Tako se je začelo.
Slavko: Ampak največji problem četrtkovih večerov je bil, da ni bilo komadov. Bilo je nekaj narodnih, Mi se imamo radi ipd., ampak premalo, nobene scene ni bilo. Sam sploh nisem vedel, da znam delati viže, a sem moral začeti, Vilko pa jih je aranžiral, ker nasprotno od mene pozna note.
Vilko: Pregledal sem tedanje ansamble, nobena postava mi ni bila všeč, nobena ni imela tipičnega slovenskega zvoka. Zdelo se mi je, da potrebujemo sopran - pevko, ker sem jaz igral klarinet; imeli smo Korena - tenor, in sem rekel, naj bo še trobenta, da smo dobili dva enakovredna para, in še bas za ritem. Naši četrtkovi večeri so bili tako priljubljeni, da so ljudje množično začeli kupovati radijske sprejemnike. Začele so prihajati ponudbe za veselice, za to pa je manjkalo nekaj, kar bi držalo harmonijo. Slavc je dodal kitaro in ansambel je postal homogen.
Golica je nastala med nočnim šihtom v tovarni. Kako se, Vilko, spominjate, ko vam jo je Slavko naslednji dan zaigral?
Vilko: Nič, takoj sem začel tuhtati, kako jo zaranžirati. Slavc je na harmoniko odigral celo melodijo, jaz pa sem jo razdelal s trobento in klarinetom, predvsem pa smo z odmevom skušali pričarati pravi učinek in ta odmev je bil tisti, ki je naredil senzacijo.
Velja za eno največkrat predvajanih skladb na svetu. Zakaj ste jo poimenovali Na Golici?
Slavko: Še isti večer sem rekel, naj bo Na Golici. Tam rastejo narcise, ki spominjajo na zvonce ... Tako kot pesem zveni podobno zvonjenju ...
Menda ste prodali 30 milijonov plošč ...
Slavko: To je zavajajoč podatek. Dobili smo enaintrideset zlatih plošč, ampak zlate so delili za vsakih 250.000 prodanih. Z ženo sva izračunala, da smo v resnici prodali okrog 12 milijonov plošč.
Še vedno ogromno! Koliko razkošja ste si privoščili v življenju?
Slavko: Manj kot mnogi drugi ... Moji prijatelji so imeli lepo zasebno življenje, moje pa je bilo vedno ena sama obveznost. Nikoli nisem bil prost. Zdaj pa nisem več tako zdrav, da bi razkošno živel. Živim skromno.
Ampak situirani ste bili dobro ...
Slavko: Situiran že, ampak časa ni bilo za nič! Okrog tisoč pesmi, deset tisoč koncertov, vaje, turneje ... Družine so trpele, saj smo bili ves čas zdoma. Pogodbe so se za koncerte podpisovale za deset let vnaprej. Nekoč me tristo dni ni bilo domov! Si predstavljate?! Telefonov ni bilo, z družino smo bili v stiku le prek pisem ... Franc Košir se je poročil na 1. november, ker je bil to edini prost dan.
Vilko: Basist Franci Ogrizek je po koncertu v Celovcu začel jokati. Kaj pa je, ga vprašam. »Žena mi je pisala: 'A takole naj jaz in družina trpimo - a boš ti samo igral, nas pa zapustil?!'« In je odšel iz benda.
Slavko: Če moja žena ne bi bila tako potrpežljiva, bi vse razpadlo.
