Časopis Slovenka, vadnica slovenskih literatinj

Pred 120 leti je v Trstu začel izhajati časopis, okrog katerega se je zbirala prva generacija v javnosti aktivnih slovenskih intelektualk.

Wed, 11.01.2017, 18:00

»Evo Vam, mile sestre, drage Slovenke, list, katerega ste želele.« To so besede iz uvodnika prvega slovenskega ženskega časopisa z imenom Slovenka. Prva številka je izšla v začetku leta 1897 v Trstu. Pomen časopisa je bil veliko večji, kot bi mu pripisali glede na skromen videz – prva številka je denimo obsegala vsega osem strani, format časopisa pa ni bil veliko večji od pisarniškega lista. Okrog njega se je namreč formirala in uveljavila prva javno aktivna generacija slovenskih intelektualk.

Rojstvo Slovenke je bilo napovedano že leta 1875 v Kmetijsko-rokodelskih novicah, kjer je avtor ugotavljal, da bi bil »časnik našemu ženstvu gotovo na velik mnogostranski prid«. A stvari so se pomembneje premaknile naprej šele leta 1896, ko je uredništvo tržaške Edinosti Marici Nadlišek, eni tedaj najbolj aktivnih slovenskih publicistk in pisateljic, ponudilo mesto urednice časopisa Slovenka. Časopis je naslednje leto začel izhajati kot štirinajstdnevna priloga Edinosti.

»S pritegnitvijo za takratne razmere razmeroma širokega kroga sodelavk in sodelavcev je Marici Nadlišek (kasneje poročeni Bartol) uspelo oblikovati prvi vseslovenski ženski list, ki je kmalu postal prava vadnica ženskega leposlovnega pisanja, ščasoma pa tudi mesto živahnega ženskega razpravljanja in seznanjanja s feminističnimi vsebinami«, pravi Marta Verginella, redna profesorica za zgodovino na ljubljanski FF Marta Verginella

Tudi Katja Mihurko-Poniž, predavateljica na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, poudarja, da je bil časopis Slovenka izjemno pomembna za literarni razvoj slovenskih pisateljic. Marica Nadlišek si je po njenih besedah zadala nalogo, da bo z njim krepila narodno zavest pri Slovenkah. Da bi to dosegla, je ves čas pozivala svoje sodobnice, naj ji naj pošiljajo svoje pesmi in kratka prozna besedila.

V listnici uredništva jih je takole nagovarjala: »Vsem gg. sodelovateljicam ter sodelovateljem iskrena zahvala; priporočamo se za obilno podporo; osobito kratki leposlovni spisi so nam jako dobrodošli.« Prispela dela je Marica Nadlišek skrbno prebrala in tistim avtoricam, katerih besedila še niso bila zrela za objavo, spodbudno odgovarjala. »Marsikatero nadebudno pesnico ali prozaistko je s tem opogumila, da ni prezgodaj odložila peresa«, pravi Katja Mihurko-Poniž, »še posebno je njeno podporo cenila Zofka Kveder, ki je kmalu postala 'hišna' avtorica«.

Poleg Zofke Kveder so v časopisu »vadile« oziroma objavljale še pesnice Vida Jeraj, Kristina Šuler, Ljudmila Poljanec, Marica Strnad. A zanjo so pisali tudi moški, na primer Ivan Cankar, Oton Župančič in Fran Saleški Finžgar, pri urednikovanju pa je Nadliškovi pomagal Simon Gregorčič. Znano je, da list Slovenka ni izplačeval honorarjev, pač pa so delo »sotrudnic in sotrudnikov« nagrajevali z brezplačnim izvodom časopisa. Po vsebinski plati je ponujal »za vsakega nekaj«.

Prvi del časopisa je bil namenjen leposlovju, včasih tudi drugim zvrstem umetnosti, drugi del je prinašal praktične nasvete s področij vzgoje, gospodinjenja, lepote, nege in zdravstva, tretji del pa je bil namenjen razvedrilnim temam. Zadnja stran je bila najbolj pisana, saj je vsebovala reklamna sporočila.

Članek je povzročil vihar

Kar nekaj člankov je že v prvih letih izhajanja imela izrazito feministično vsebino, recimo članek avtorice, ki se je podpisovala s psevdonimom Danica (vse avtorice so si izbrale psevdonim) z naslovom Svobodna ljubezen in zakon. V njem se je kritizirala poroke iz kupčije, ki so bile takrat pogoste. Članek je izzval pravi vihar. Njegova avtorica se je v resnici pisala Elvira Dolinar. Sicer pa je uredniška politika Marice Nadlišek bolj kot feminističnim poudarek dajala narodnobuditeljskim temam, časopis je bil v času njenega urednikovanja »nosilec žara domovinske ljubavi«.

Druga urednica Ivanka Anžič Klemenčič, ki je revijo urejala do leta 1902, pa na prvo mesto ni več postavljala leposlovja, temveč feministične sestavke. Časopis je objavljal članke o prostituciji, spolni vzgoji, enaki morali za oba spola, ločitvi, odpravi celibata učiteljic in urednic, detomorih … »Žal so bile te ostre feministične razprave pred svojim časom, saj je zaradi premajhnega števila naročnic Slovenka leta 1902 nehala izhajati,« pravi Katja Mihurko-Poniž.

O naročnikih časopisa v tretjem letniku Slovenke Marica Nadlišek poroča takole: »Naročnikov Slovenke je 508, od tega 140 moških, 61 društev in 307 žensk.« Več naročnikov je bilo v Trstu kot v Ljubljani. Glede na to, da je bilo Slovencev okoli leta 1900 okoli 1,2 milijona, je bilo naročnikov v resnici malo.

Ključne so bile slovenske učiteljice

Seveda je zanimivo vprašanje, zakaj je Slovenka izhajala ravno v Trstu. Marta Verginella odgovarja, da je bila za njen nastanek ključna prva generacija slovenskih učiteljic, ki se je po opravljenem učiteljskem študiju v Gorici zaposlila na primorskih šolah in se kmalu vključila v prosvetno in dobrodelno, pa tudi čitalniško in nacionalno dejavnost. Najbolj nadarjenim je pridobljena izobrazba odprla pot tudi do literarnega ustvarjanja in izražanja.

»Ob tem velja poudariti, da je bila njihova vključitev v takratne intelektualne in umetniške tokove možna predvsem zaradi podpore prosvetljenih in kozmopolitsko usmerjenih mladoslovencev, ki so emancipacijo žensk in njihovo delovanje v narodnih vrstah razumeli kot nujno etapo v razvoju slovenskega naroda,« pravi Marta Verginella.

Zakaj je časopis nastal v Trstu, je razvidno tudi iz citata učiteljice in publicistke Pavle Hočevar: »... ni brez pomena dejstvo, da je začel naš prvi ženski list izhajati v Trstu, na periferiji slovenskega ozemlja. Ni ga rodila samo zavednost tržaških žena, ampak tudi uvidevnost in pravičnost politikov in novinarjev, ki so bili v tem pogledu mnogo naprednejši od svojih slovenskih tovarišev v centru...«.

Pozen, a napreden časopis

Zgodovinarka in literatinja Urška Strle, ki je poleg Marte Verginella, Katje Mihurko-Poniž in Irene Selišnik sodelovala na včerajšnji okrogli mizi o Slovenki, poudarja, da se je tovrsten časopis pojavil v slovenskem prostoru pozno v primerjavi s širšim evropskim prostorom. »Če za primerjavo vzamemo gospodarsko in kulturno enega najbolj razvitih ozemelj znotraj Habsburške monarhije, češki prostor, lahko ugotovimo, da je v obdobju pred Slovenko tam obstajalo že pol ducata ženskih časopisov v češčini.

Prvi, literarni časopis Lada, je začel izhajati že leta 1861. Češki časopisi za žensko bralstvo so bili različno orientirani in tematsko zelo razvejani, večina jih je izhajala kontinuirano in je imela razmeroma široke kroge bralstva. To kaže na dokaj razvito žensko gibanje v češkem prostoru. Na Slovaškem, v ogrski polovici monarhije, sta zaradi hudih pritiskov madžarizacije oba ženska časopisa v slovaščini, Dennica in Živena, predstavljala redki, dragoceni možnosti za slovaško narodno življenje.

A to časopisje je bilo v odnosu do ženskega vprašanja razmeroma konzervativno, posvečeno zlasti literaturi in možnosti osnovnega ženskega izobraževanja v slovaškem jeziku, medtem ko se je vprašanje ženske emancipacije v skromnih zametkih pojavilo komaj v letih pred vojno,« pravi Urška Strle.

»Lahko rečemo, da je bila Slovenka razmeroma napreden časopis v primerjavi z ostalimi ženskimi časopisi v monarhiji. Glede na razmeroma kratek čas njenega obstoja, ki kaže na določeno vsebinsko izstopanje in posledično pomanjkanje podpore med slovenskimi bralci, je Slovenka priobčila članke na vse pomembnejše tematike, ki so bile aktualne za področje ženskih pravic.

Dejstvo, da se je prvi ženski časopis pojavil v naprednejšem tržaškem okolju in ne denimo v katerem od osrednjeslovenskih mest, ter dejstvo, da je ob nekaterih pohvalnih besedah na obe urednici in piske Slovenke letela tudi marsikatera pikra, govorita o splošnem odnosu do ženske emancipacije na prehodu v 20. stoletje,« je prepričana Urška Strle.








Prijavi sovražni govor