120 kilometrov na uro, 24 ur na dan

Akterje slovenskega punka, ki se pojavljajo na Suhadolnikovih fotografijah, smo vprašali, kako se spominjajo tistih časov in kaj je punk pomenil za tedanjo slovensko družbo. Zanimalo nas je, kako še živi. Le na fotografijah in vinilkah? Ga je nasledilo drugo gibanje ali je potem nastalo mrtvilo?

Dr. Gregor Tomc, član skupine Pankrti, sicer pa profesor na FDV, je povedal, da »če je šlo komunistom za socializem z dolgočasnim obrazom, je šlo nam za zabavo proti dolgčasu, s socializmom se pa nismo obremenjevali. Pri angleškem punku smo se zgledovali, evropskega smo presegali. Vendar je ostala to dobro varovana skrivnost, celo v takratni Jugoslaviji, ker smo delovali v kulturno predmodernem okolju Slovenije.« Punk je po njegovem mrtev, »zato lahko kmalu 'fašemo' kakšno Prešernovo nagrado«.

Novinar, pesnik in pisatelj Esad Babačić, član skupine Via Ofenziva, se punka na Slovenskem spominja kot izliva neposredne in čiste energije, ki se je manifestirala v kreativnosti in zdravem uporništvu. »Tedanja uporniška energija je bila takrat nekaj najbolj čistega in tudi nepremišljenega. Bila je pomembna za nas, ki smo bili tam, za druge pa verjetno ne toliko. Žal je bila kasneje izkoriščena v različne namene,« je povedal. In kaj je ostalo od punka? »Ostale so fotografije, v katere gledaš in se ne vidiš več. Tistega sveta ni več.«

Aktivni član idrijske scene Boris Čibej (komentator časnika Delo), kitarist pri Parazitih in čisto na začetku pri Kuzlah, je kasneje ustanovil še ska punk skupino Šund (prvi Novi rock leta 1981, plošča Lepo je ...). Baskitaro je igral tudi pri hardcore skupini S.O.R. Kako se spominja punka na Slovenskem? »Ker že vprašanje izhaja iz predpostavke, da je punk mrtev, se bom oklenil moralistične floskule, da se o mrtvih spodobi govoriti le vse dobro. Tako torej ne bom veliko povedal. Bil sem znotraj, zato so moji pogledi na te paradoksne čase, ko je anarhizem ponujal pot v lepšo prihodnost, skrajno neuravnoteženi. Takrat se je zdelo, da vidimo luč na koncu tunela. Sedanje stanje duha in družbe pa kaže, da nam je slepo zrenje v to napihnjeno lampo tako oklestilo uporniški duh, da nam je med potjo uspelo zgrešiti tunel,« je povedal.

Po njegovem je bil punk znanilec sprememb. Mladina, ta svetla prihodnost socialistične družbe, je okostenelemu in sesedajočemu se državnemu aparatu tedaj jasno sporočila: »Ne računajte na nas!« V glasbenem smislu se je punku zgodilo to, kar so doživeli vsi sprva nemara celo revolucionarni poganjki znotraj množične (mladinske) kulture, je dodal. Korporativna kapitalistična produkcija glasbene zabave ga je spretno posrkala, tako da zdaj celo v najbolj »pocukranih« sodobnih popevkah naletite na kako vižo, ki bi se še pred tremi desetletji zdela punkersko neznosna. Podobno se nas je v širšem družbenem pogledu kar precej takratnih »deležnikov«, kakor je zdaj modno govoriti, pogreznilo v mehanizme sedanjega režima. Šli smo po podobni poti kot »veliki revolucionarji« iz časov študentskih gibanj. Punk ni bil evolucijsko gibanje, zahteval je revolucijo. Zato je danes pravi punker le tisti, ki se najprej »poserje na 'tekovine' starih punkerskih prdcev«.

Producent Andrej Štritof, basist skupine Otroci socializma, je povedal, da so »spomini na punk spomini na radoživo mladost, na adrenalin, ki se je prelival po žilah, na utrinek z očetovega pogreba, iz perspektive zamegljenih oči, zalitih s solzami«. Punka ni doživljal, ampak ga je živel 120 kilometrov na uro, 24 ur na dan, 7 dni v tednu. »Preprosto smo verjeli, da lahko spremenimo svet, da politična ureditev, v kateri smo živeli, ni idealna, da privilegiji politične elite niso pravični, pogrešali smo svobodo govora in izražanja. Energija, ki smo jo izžarevali, je sprožila potres pete stopnje; energija ni imela rušilne moči, je pa pustila razpoke v sistemu in na zgradbah ZKJ. Od tistih časov so ostale razpoke na zgradbah, poezija, polna emocij, spomini na energijo, ki je ni več, in zgodbe, ki postajajo pravljice o porednih fantih z velikim srcem.«

Pisatelj, scenarist in producent Dušan Moravec, baskitarist pri Kuzlah, se punka na Slovenskem v resnici bolj malo spominja, nekje v sebi ima bolj občutek energije, ki jih je gonila sem ter tja. »Koncertov, ki smo jih obiskovali, se spominjam bolj po pripovedovanju. Za naše koncerte, ko smo igrali Kuzle, je pa tako, da ima vsak član benda o vsakem nastopu kakšen drug spomin, tako da se večkrat vprašamo, ali smo sploh igrali skupaj. Bili smo stari sedemnajst let in trgalo se nam je na vseh nivojih. Še sreča, da smo imeli bend.«

Punk jim je omogočil, da delajo tisto, kar hočejo, čeprav še sami niso vedeli, kaj hočejo. »Kot pravi Johnny Rotten: 'Ne vem, kaj hočem, vem pa, kako bom to dosegel.' Tako sem doživljal punk.« Po njegovem mnenju je bila »najpomembnejša energija, punk kot glasba pa je bil samo korak, ki te zapelje v nove oblike delovanja. Uporniška energija je ostala, čutim, ne vem pa, kje je!«

Producentka Nina Sever, članica skupine Videosex, je punk doživljala v letih, ki so bila »ravno prava za tovrstne aktivnosti«. Dejala je, da je po naravi upornica in vedno oddaja neposredna sporočila, zato je hitro našla svoje mesto med njimi, ni pa bila največja protagonistka. »Močna uporniška energija je bila zelo pomembna, saj je edina nekonformistično postavila ogledalo režimu, s tem pa tudi punkerjem dvigovala adrenalin. V glasbenem pomenu je osnovni vpliv punka izgubljen, punkovska drža pa v ozadju še obstaja. Upamo lahko samo, da jo bodo mlajše generacije začele bolj prevzemati, saj so pasivne in slepo usmerjene v potrošništvo in pridobitništvo. Smo pa spet v istih socialnoekonomskih razmerah, ki so takrat pogojevale nastanek punka.­ Punka nam torej manjka!«

Še vedno se najdejo ljubitelji punka, tako mladi glasbeniki, ki sledijo njegovim ritmom in energiji, kot starejši, ki se z nostalgijo spominjajo časa uporništva in antiinstitucionalnega gibanja. Na spletu ima punk tudi svojo stran: slovenski-punk-rock-portal.blogspot.com.