Arhitekt Glenn Murcutt v senci arhitekturnega zvezdništva

Namesto megalomanskih spektakularnih objektov, stavbe, ki se previdno umeščajo v prostor.

tor, 15.05.2012, 15:00

Danes ekonomski razvoj pogosto povezujejo s spektakularno arhitekturo velikih arhitekturnih zvezdnikov. Eno največjih svetovnih imen arhitekture Glenn Murcutt, ki deluje v Avstraliji, ne sodi mednje niti ni zastopnik arhitekture, ki je podvržena logiki kapitala. To je bilo morda eno ključnih Murcuttovih sporočil iz pogovora z Alešem Vodopivcem v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) včeraj zvečer.

Če strnemo debato, v kateri ni manjkalo čisto osebnih anekdot iz arhitektovega otroštva in vloge očeta v njegovem življenju, njegovo razumevanje arhitekture kot značilno kulturne dejavnosti zadeva predvsem občutek za prostor, torej tako geografsko lokacijo kot naravni habitat, pa tudi širše okolje. To pomeni, da je za arhitekta imperativ, da prisluhne potrebam naročnika - predvsem ga mora zanimati življenjski stil in navade te osebe - a jih zadovolji tako, da njegova dela ne kazijo prostora, kamor so postavljena, obenem pa poskušajo izrabiti karakteristike in pogoje tega istega okolja.

Kako Murutt to konkretno realizira v svojem opusu, je še do 10. junija mogoče videti na razstavi Glenn Murcutt Arhitektura za prostor v MAO.

Pozornost arhitekta

Občutljivost za okolico je po lastnih besedah dobil kot otrok. Živel je na Papui Novi Gvineji, v stiku s staroselci, med drugim v bližinu kanibalističnega plemena, in seveda v stiku z naravo, kar je od njega terjalo konstantno pozornost in opazovaje sprememb v njegovi bližini. Arhitekturne zvezde po njegovem zanikajo občutek za prostor, pri njih je v ospredju spektakularna in kričeča forma, ki nasilno zavzema prostor, kamor je umeščena. Občutek za prostor je - mimogrede rečeno - tudi tisto, kar ga druži z nemškim režiserjem Wimom Wendersom, s katerim prijateljujeta in si izmenjujeta ideje.

Princip pozornosti, občutljivosti odseva v njegovem načinu dela. Lokacijo neke nove stavbe si najprej ogleda, na njej tabori nekaj dni, da bi se seznanil z vsemi podrobnostmi, od sestave tal, podnebja, vetrov do svetlobe. Na podlagi tega se loti načrtovanja. Njegova specifika je med drugim tudi to, da dela sam na domu, nima svojega biroja, dela počasi, tako da ljudje na njegove rešitve čakajo tudi po več let. Tiste, ki se jim mudi preusmerja drugam.

Od roke k možganom

Kreativni proces, kot ga opisuje Murcutt, zveni skoraj kot rosseaujevski poziv k povratku k naravi, torej kot poziv k vrnitvi k avtentičnemu, k pristnemu doživetju in kreaciji človekovega okolja. Zanj kreativnost ne zadeva ustvarjanja novih oblikovnih form, ampak način stremljenja, proces, ki ga pripelje k arhitekturi kot najdbi ali odkritju. Pri tem poudarja pomen roke, ki deluje v dialektiki z očmi. Tu se sklicuje na delo Juhanija Pallasme (njegova knjiga Misleča roka je ravnokar izšla pri založba Studia Humanitatis). Njegov koncept očesa-roke, ki - zelo posplošeno rečeno - razumevanje ustvarjalnega procesa obrne; ta ne poteka od možganov v roke, ampak obratno. Ta način delovanja je strnjen v tem novem »organu« oko-roka, pomeni pa preprosto to, da roke usmerjajo, vplivajo na možganske aktivnosti. Roka ima lastni mentalni svet in s tem utira pot k ustvarjalnim rešitvam.

V tem kontekstu Murcutt zavrača računalnik kot glavno arhitektovo orodje. Natančneje, računalnik je lahko v pomoč tedaj, ko roka ali roka-oko v njenem prepletu z možgani opravi delo kreacije. V računalniku prepoznava tudi glavno grožnjo arhitekturi. Po njegovem je prav to orodje pospešilo zaton arhitekturne stroke. V Avstraliji po njegovem danes zaradi pretirane uporabe računalnika kot glavnega načrtovalčevega orodja prevladuje povprečna arhitektura, medtem ko je njena arhitekturna tradicija precej kvalitetna.

Jezik arhitekture

Med ključne arhitektove naloge Murcutt umešča tudi poznavanje materialov. Z drugimi besedami, okolje, prostor, kamor se arhitektura umešča, ne dovoljuje eksperimentiranja z nenavadnimi formami in materiali, ampak - nasprotno - terja resen premislek o tem, kaj ustreza vsem danim okoliščinam konkretnega arhitekturnega problema. Še več, materiali, poznavanje njihovih karakteristik tvorijo arhitektovo besedišče. Njegova kritika gre tako tudi na račun pomanjkanja poznavanja lastnega jezika pri sodobnih arhitektih.

Ta posluh za razne dimenzije človekovega obstoja in prostora, ki ga naseljuje, Mercutta umešča k tistim, ki uresničujejo ideale trajnostne arhitekture, s tem pa ta Pritzkerjev nagrajenec (prejel jo je leta 2002) verjetno bolj temeljno zaznamuje in intervenira v področje arhitekture kot to počno megalomanski arhitekturni projekti superzvezd.

Prijavi sovražni govor