Barjansko kolo, starejše od egipčanskih piramid

Konzervirano in od danes razstavljeno v Mestnem muzeju.
Objavljeno
23. maj 2013 12.31
Maja Megla, kultura
Maja Megla, kultura

Pet tisoč dvesto let staro kolo, ki so ga pred enajstimi leti našli na Ljubljanskem barju, ga nato datirali kot najstarejše na svetu, uspešno konzervirali in uvrstili na seznam Unescove dediščine, je na ogled v Mestnem muzeju v Ljubljani na razstavi, ki jo bosta nocoj odprla častna govornika, predsednik Borut Pahor in ljubljanski župan Zoran Janković.

Velik podvig

Najdba, datiranje in konzerviranje kolesa so bili precejšen podvig. Ker je les organski material, hitro razpade, ohrani se le v mokrem ali zamrznjenem okolju. A tudi v takšnem okolju v predmetu ostane zgolj skromnih deset odstotkov lesene mase. Največji del ga sestavlja voda, kar pomeni, da se na prostem hitro izsuši in popolnoma deformira. Če arheologi najdejo predmet iz organske snovi, ga morajo hitro potopiti v vodo. Zatem ga ohranijo na dva načina: pustijo ga v mokrem stanju ali pa ga aktivno konzervirajo in vodo v njem nadomestijo z drugo snovjo. Barjansko kolo so konzervirali v delavnici Rimsko-germanskega muzeja v Mainzu s tako imenovano melaminsko metodo, pri kateri so vodo nadomestili z drugo snovjo, v tem primeru s sladkorjem. Proces je trajal dve leti, nato so kolo še nadaljnji dve leti sušili. Pred konzervacijo so predmet datirali z uporabo tako imenovane metode C14, po kateri je mogoče določiti predmete, stare do 70.000 let.

In situ

Barjansko kolo z osjo, ki je bilo del dvokolesne cize, so našli v koliščarski naselbini v Stari Gmajni pri Vrhniki tik ob Ljubljanici, ko so se spomladi 2002 arheologi Inštituta za arheologijo odpravili na preventivno čiščenje drenažnega jarka. Na Barju je bilo doslej dokumentiranih okoli 40 kolišč, ki segajo v čas od 4700 do 1800 let pred našim štetjem in so posebnost na območju južno in severno od Alp. To je tip naselbin ob vodi, ob jezerih in na jezerih, ker takrat cest ni bilo in je bila voda najlažji način komunikacije. Prvo najdišče so odkrili leta 1875 na površini 5000 kvadratnih metrov in na njem našli številne predmete, ki jih hrani Narodni muzej. Nekateri predmeti so torej v zbirkah muzejev, druge, ki so večji in organski (leseni), pa arheologi najraje pustijo kar »in situ«, na kraju samem. Dokler so prepojeni z vodo in do njih ne prodre kisik, so najbolje zaščiteni pred razpadanjem. Oktobra lani so, recimo, v Ljubljanici pri Vrhniki raziskovali rimskodobno ladjo, vendar so se arheologi odločili, da jo pustijo potopljeno v vodo, kajti če bi tako velik predmet izvlekli, bi s tem povzročili le kup nepremostljivih težav: kje bi ga shranili, kako bi ga konzervirali, kje potem razstavili in kakšne stroške bi to povzročilo. Zato velja, da iz najdišča izvlečejo le predmete do velikosti kolesa.

Replika že kroži

Naše barjansko kolo je posebno, starejše od grškega Parthenona, starejše od majevske civilizacije v Mehiki in starejše od egipčanskih piramid. Je najstarejše datirano kolo na svetu, katerega replika že kroži po razstavah v Nemčiji, v Mestnem muzeju v Ljubljani pa si ga lahko ogledamo v originalu. V vitrine so dodali najdbe na koliščih: lonce in vrče, orodje iz roževine in kamna, sklede in skodele, oblačila in dodatke, a tudi lesene ostanke iz tistega časa, semena in živalske kosti. Na tleh je prostrani zemljevid Ljubljanskega barja z oznakami vseh koliščarskih najdišč, na ogled je filmsko gradivo, ki ga je o koliščarjih doslej posnela RTV Slovenija, iz pradavnine pa obiskovalca na razstavi popeljejo tudi v industrijski čas (Jaka Mihelič je prispeval mobil na temo zobatega kolesa) in v vesolje, kjer je na temo vrtenja postavitev zasnoval Miha Turšič (Ksevt) z geostacionarnim satelitom Hermana Potočnika Noordunga ter instalacijo sonca s planeti in mednarodno vesoljsko postajo.