Branislava Sušnik: Šamanka Branka med Indijanci

Kako je mlado znanstvenico zaneslo iz Ljubljane v Paragvaj, kjer je desetletja raziskovala indijansko kulturo.

Objavljeno
06. maj 2011 19.36
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura
V naslednjega pol stoletja bo po napovedih strokovnjakov izumrla polovica od približno šest tisoč jezikov, kolikor jih trenutno govorijo po svetu. V nekaterih jezikih se sporazumeva samo še po nekaj ljudi, na primer jezik dusner v džungli na Papui Novi Gvineji govorijo samo še trije. Strokovnjaki z oxfordske univerze so se ga odločili ohraniti tako, da bodo s papuanskimi kolegi posneli vse tri govorce in sestavili dusnersko-angleški slovar ter dusnersko slovnico.

Malokdo ve, da je imela pri ohranjanju ogroženih jezikov neprecenljivo vlogo tudi Slovenka Branislava Sušnik, ki je posvetila življenje jezikom indijanskih plemen v Paragvaju, njihovim navadam in preteklosti. Slovensko raziskovalko smo pred časom spoznali v dokumentarcu Šamanka Branka scenarista in režiserja Matjaža Žbontarja, ki ga je predvajala nacionalna televizija.

Za Branislavo Sušnik (1920–1996) so v Sloveniji slišali približno tako redko kot za indijanske jezike, ki se jih je sama naučila osem. Tudi ona o Sloveniji, odkar jo je po vojni zapustila, ni hotela kaj dosti slišati, kolikor se je le dalo, se je tudi izogibala stikom s Slovenci, ki jih je pot zanesla v Latinsko Ameriko, redno pa jih je s pismi vzdrževala s svojo sestro v Sloveniji. V njih je poročala o svojem delu, tudi o tem, kako je hodila k Indijancem »nabirat besede« in jih, nezainteresirane za njeno početje, podkupovala.

Plačevanje s cigaretami

Za pridevnike je plačevala v cigaretami, s katerimi je bila kot strastna in verižna kadilka vedno dobro oskrbljena, za glagole s piškoti, za samostalnike pa se je oddolžila z bomboni. V arhivskem posnetku, vključenem v dokumentarec, je dejala, da je vsakič, ko je za dva ali tri mesece odhajala na teren raziskovat, imela poleg moke in soli s sabo tudi tobak in cigarete, ki so domačinom razvezali jezike.

Raziskovanje v odročnih krajih je bilo fizično izjemno naporno, sploh za tako majhno in drobno žensko, prav tako ni bilo brez nevarnosti, čeprav ji je bilo v prid to, da je bila videti kot šibek moški, vseeno pa je imela s seboj tri stražarje in je smela nositi orožje.

Film dokumentira njeno življenje, ki ga je posvetila izključno etnološki in antropološki znanosti, in to dobesedno noč in dan, saj je trpela za hudo nespečnostjo. Kadar ni bila na terenu, je neutrudno pisala, njena bibliografija obsega skoraj sto znanstvenih objav, ko ji je pri pisanju zmanjkalo navdiha, se je zanj obračala k portretu slovenskega škofa Friderika Barage, ki ga je imela obešenega na steni svoje sobe, v kateri je imela vse, kar je potrebovala: posteljo, stol, mizo, kakšno polico in pepelnik.

Usodna srečanja


Kako se je Branka Sušnik, rojena v Medvodah, sploh znašla v Paragvaju? Po končanem študiju zgodovine na ljubljanski univerzi, hkrati je študirala tudi na teološki fakulteti, je na Dunaju študirala še antropologijo in se zatem odpravila v Rim, prav tako študirat. Poleg zgodovine in antropologije je študirala etnologijo, prazgodovino, stare jezike in pisave.

Leta 1945 je bila v Ljubljani, konec leta pa je državo zapustila in bila nekaj časa v begunskem taborišču v Lienzu na avstrijskem Koroškem, ki ga je lahko zapustila po posredovanju jezuitov, ter se odpravila v Rim k šolskim sestram. Od tam se je podala v Buenos Aires, a je bilo za samotarsko naravo mlade doktorice znanosti življenje v tem mestu v vseh pogledih prenasičeno, zato je sprejela povabilo šolskih sester, ki jih je poznala iz Rima, v misijon med Indijance Toba na meji med Argentino in Paragvajem.

Tam je raziskovala več mesecev, se naučila njihovega jezika in pozneje izdala obsežno študijo in slovar njihovega jezika. In spet so pomembno vlogo v njenem življenju odigrale šolske sestre. Seznanile so jo z zdravnikom in mecenom Andrésom Barberom, ki je v sodelovanju s kulturnimi ustanovami in z donacijami v glavnem mestu Paragvaja Asuncionu ustanovil etnografski muzej in oblikoval prvo zbirko o kulturi različnih indijanskih etnij Paragvaja. Povabil jo je v Paragvaj, kamor je prispela leta 1951 in po Barberovi smrti leta 1952 prevzela vodstvo muzeja, ga reorganiziala in povečala zbirko, obenem je vodila tudi najbogatejšo knjižnico o staroselcih v latinskoameriškem prostoru. To delo je ob terenskem raziskovanju opravljala do smrti, obenem pa predavala po vsej Južni Ameriki in na univerzi v Asuncionu, s čimer se je preživljala.

Dvajset let je vodila katedro za arheologijo. S terena je prinesla veliko arheoloških predmetov ter fotografij in muzej se ponaša s primerki pristne indijanske kulture, preden se je srečala s civilizacijo.

Znamka in ulica

Da v Paragvaju delo Branke Sušnik cenijo, govori najvišja državna nagrada, ki jo je prejela v času življenja, leta 2005 so izdali znamko z njeno podobo in leta 2009 po njej v glavnem mestu poimenovali ulico.

Življenjska zgodba Branke Sušnik v mnogočem spominja na zgodbo Alme Karlin. Za ovrednotenje dela Karlinove smo potrebovali veliko časa. Sušnikova tega v slovenskem prostoru morda sploh ne bo deležna. Na srečo je nastal vsaj film, ki dokumentira njeno življenje in delo.

Vendar ga brez avtorjevega entuziazma ne bi bilo – kar dvakrat ga je namreč prijavil avdiovizualnemu skladu ministrstva za kulturo in obakrat so ga (Melita Zajc, Dunja Klemenc, Aleš Doktorič, Nika Bohinc, Aleš Verbič) zavrnili z obrazložitvijo: Življenje Slovenke v Paragvaju, ki ni posebno mednarodno odmevno, je pomembno predvsem za Paragvaj in ne toliko za uveljavljanje slovenske avdiovizualne produkcije. Osebno navdušenje avtorja nad njenim življenjem ne zadostuje za slovenski dokumentarec. Pomanjkanje izvirnosti in inovativnosti. Za nameček še Jože Možina dve leti ni hotel podpisati že dogovorjene koprodukcije pogodbe. Naposled je RTV Slovenija primaknila delček denarja zasebnemu producentu Fatamorgani.

So se pa na dr. Sušnikovo spomnili lani v Nuku – ob devetdesetletnici njenega rojstva so o njej pripravili razstavo, ki si jo je virtualno mogoče ogledati na njihovi spletni strani.