Damir Domitrović Kos: kulturni turizem zahteva več razumevanja

Festival Kluže je z leti postal eden najpomembnejših gledaliških dogodkov izven prestolnice. Letos se je zaradi ­pomanjkanja denarja skrčil na štiri prireditve prejšnji konec tedna. O prihodnosti festivala smo se pogovarjali z direktorjem dogodka Damirjem Domitrovićem Kosom iz Kulturnega društva B-51.

Po jubilejni deseti izvedbi ste napovedovali spremembe koncepta festivala. Ste imeli v mislih kaj drugega kot to, da je letošnji dogodek najbolj okrnjen doslej?

Po desetih letih smo v Kulturnem društvu B-51 – glede na dolgoletno povezavo z občino Bovec – mogoče pričakovali kakšno nagrado. Res je, da smo že imeli neki dolgoletni strateški, finančni in programski načrt za festival. Razmišljali smo celo, da bi že prej poskušali pridobiti dodaten denar na evropskih razpisih. Ampak zgodilo se je, kar se je – vsesplošna kriza. Prej bi rekel, da kriza duha kot finančna kriza, čeprav je eno povezano z drugim. Kriza duha je prisotna tudi tukaj. Mislil sem, da bo po desetletni kulturni vzgoji, kulturnem ozaveščanju in razvoju kulturnega turizma okolje bolj podprlo te ambiciozne načrte. Zgodilo se je ravno nasprotno. Naenkrat je bila izvedba festivala vprašljiva. Tehtali smo, ali naj po desetih letih sploh sklepamo kompromise ali naj preprosto nehamo. Na koncu smo vztrajali in pripravili letošnji vikend program.

Skupaj z občino poudarjate, da je to zgolj prehodno obdobje. Se lahko prehodno obdobje zavleče?

Vsak festival ima svoj proces razvoja. Prehodno obdobje lahko traja eno leto, ne več. Če v tem letu ne bomo našli skupnih ciljev, strategije, želje in ambicije, festivala ne bo več. Vztrajal bom pri tem, da se z občino dogovorimo za najboljši možni način. Program imamo sicer delno že oblikovan. Evropski razpisi so oktobra, zato nimamo veliko časa.

Zakaj niste že letos izkoristili teh virov? Na koncu ste se znašli v zelo nezavidljivem položaju.

Za prijavo na razpis moraš imeti zelo dobre reference ter podporo občine in države. Na tem področju imamo izkušnje s festivalom Ex Ponto, ki je dobil triletno evropsko finančno podporo. Kot primer naj povem, da se je na razpis prijavilo 680 evropskih festivalov, le 28 pa nas je dobilo podporo. Torej: biti moraš izredno dobro pripravljen, da se sploh lahko prijaviš. Kluže bi morebiti lahko prijavili prej, vendar dvomim, da bi nam uspelo. Po desetih letih in pridobljenih referencah je festival zrel za sofinanciranje. Letos je pravi čas, zato smo pristali na kompromis v programu. Če festivala ne bi bilo, bi se na razpisu spet obrisali pod nosom. ­Bovški župan (Siniša Germovšek, op. p.) to razume, zato je zagotovil minimalna sredstva, čeprav občinski svet festivala ni podprl.

Ali vas skrbi, ker občinski uradniki zahtevajo spremembe v konceptu festivala?

Mislim, da tega ne bomo dovolili, saj bi nam vendarle morali zaupati. Pa to ni glavni problem. Problem je povezava mednarodnega ambientalnega gledališkega festivala s kulturnim turizmom oziroma ozaveščanje, da sta most med Posočjem in Evropo kultura in turizem. Festivala, kot je Kluže, nima vsaka občina niti vsaka regija. Kluže so imele do letos kontinuiran razvoj. Nekaterim je bil všeč in so si želeli napraviti še korak dlje, ki bi bil bolj koristen za občino in kulturni ­turizem.

Lani ste od občine dobili 20.000, letos 3500 evrov, celoten proračun pa je bil vreden 35.000 evrov. S kakšno vsoto bi lahko festival razvijali še naprej?

Realna vrednost Festivala Kluže z desetimi ali petnajstimi prireditvami ter z vsem marketinškim pristopom, da bi dogodek začutili vsi, bi bila zagotovo 150.000 evrov. Zdaj lahko vidite, kakšen trud in entuziazem je spremljal izvedbo festivala. Vrednost Ex Ponta je med dvesto in dvesto petdeset tisoč evri, močnejši festivali na Balkanu pa imajo proračun večji od petsto tisoč evrov. Festival Kluže bo letos težak 9700 evrov. Kako bi pričakovali kaj več? To je smešno. Očitno prevladuje drugačno razmišljanje, ki, upam, ne bo dolgo trajalo.

Zakaj sploh vztrajati v tem ­okolju?

To so me že večkrat vprašali. Zaljubili smo se v trdnjavo, ki ima svoj čar. Upal sem, da se bo to čutilo ne glede na to, od kod smo, kaj smo in kdo smo. Na žalost čutim nezaupanje. Vendar kot kulturno društvo od festivala nimamo nič. Res gre za entuziazem. Če bi razmišljali, kaj se nam splača, bi nehali letos ali že pred petimi leti.

Kritika bovškega občinskega sveta je zelo pragmatična: za takšen vložek lokalne skupnosti je bil odziv premajhen.

Kot da je to edino merilo. Na odprtjih in reprezentančnih prireditvah smo vedno gostili do dvesto ljudi, če so gostovali tujci, se jih je zbralo trideset ali štirideset. Številnost občinstva ni vedno merilo za kakovost. Če bi bil naš festival komercialen, bi bilo drugače. Festival Kluže je vendarle pridobil neki status zaradi kakovosti programa. S tem ne kritiziram ljudi in njihovega dojemanja festivala. Bi pa bil vesel, če bi bili odprti in potrpežljivi, ker festival ne more kar tako v Posočje in Bovec privabiti petsto ali tisoč ljudi. To je proces in razumevanje, kaj je kultura in kulturni turizem.

Torej manjka predvsem tega razumevanja?

Tako je, pomanjkanje tega razumevanja je velik minus. Kar zadeva Slovenijo in kulturo, to ni nič novega. Vendar se festival lahko razvije v nekaj večjega in boljšega. Redko katero območje ima toliko možnosti. Že zdaj izven Ljubljane ni primerljivega festivala. Pričakovali bi, da bodo to odliko opazile sosednje posoške občine in dale iniciativo za razširitev festivala po dolini. Moja ideja je, da bi ustvarjali program, ki bi nato krožil po petih ali šestih državah. Festival mora imeti nekaj lastnega tudi med letom. Za začetek bi bilo super, če bi z otroško predstavo gostovali po Evropi. To bi bila obenem celoletna reklama dogodka, ki bi reprezentančne prireditve gostil v trdnjavi. Ostajam optimist, je pa letošnje leto zagotovo odločilno.

Glede koncepta se niste strinjali z režiserjem Marjanom Bevkom, ki zagovarja povezovanje na osi Furlanija–Posočje–Koroška. Kaj se vam v tem zdi sporno?

Če bi Marjan Bevk, glede na to, da je domačin ter priznani kulturnik in umetnik, dal nekaj več pobude, kar zadeva povezave med občinami, Furlanijo in konec koncev med temi tremi državami, bi bila zgodba popolnoma drugačna. Da ne bo pomote, Bevk ima izjemno veliko zaslug za ta festival. Je pa res, da na tem področju ni bilo dovolj aktivnosti, saj je bila omenjena povezava zgolj ideja, s katero se ni nič konkretnega naredilo. Med predstavami smo pač gostili kakšno, ki je prišla iz Furlanije ali Avstrije, in to smo vedno sposobni delati. Za dejansko povezovanje je treba k stvari pristopiti konkretneje.