Deloskop napoveduje: zimski solsticij, Božički in Dedki Mrazi

Bistvo je seveda cikel štirih letnih časov in štiri poglavitne astronomsko-astrološke točke koledarskega leta: zimski in poletni sončev obrat, kres ali solsticij ter pomladansko in jesensko enakonočje ali ekvinokcij.

S tem, kdaj je kdo praznoval začetek novega leta, se je ob še kom (omenimo vsaj pokojnega akademika Nika Kureta in njegovo še kako popularno Praznično leto Slovencev) na Slovenskem temeljito ukvarjal Damjan J. Ovsec v knjigah Trije dobri možje, Velika knjiga o praznikih ter Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem. Nujno se je od blizu srečal tudi z razvojem koledarja in o tem zapisal: »Nekatera evropska ljudstva, na primer Germani in Slovani, nekoč niso poznala ostro določenega začetka leta, čeprav nekateri avtorji trdijo, da so zahodni Slovani v poganski dobi praznovali novo leto spomladi, kar je sicer precej logično, saj se po pomladanskem enakonočju začne dan daljšati, zato je ob tem času zlasti na vzhodu novo leto praznovalo veliko narodov, na zahodu pa nekaj časa Grki in Rimljani. Drugi menijo, da je večina Slovanov obhajala ta praznik 25. decembra, kar je bilo, kot že vemo, splošno razširjeno tudi drugod. Najbolj verjetno je, da so ga praznovali, zlasti na evropskem severu, v obdobju 'dvanajsterih noči'.«

Spreminjanje koledarja

Dejstvo, da so Rimljani praznovali začetek novega leta na določen datum, na dan spomladanskega enakonočja, je potem, ko so leta 153 pr. n. št. praznovanje prenesli na 1. januar, povzročilo zmedo in koledar se je vse bolj oddaljeval od naravnih pojavov, po katerih se je prvotno uravnaval. Dobrih deset let pozneje je Julij Cezar poklical v Rim aleksandijskega astrologa Sosigena, ki je odstopanja odpravil, koledar pa se je imenoval julijanski in ga še danes uporablja pravoslavna cerkev, zaradi česar spet prihaja do različnih datumov praznovanja tako božiča kot velike noči in še nekaterih praznikov. Leta 1582 je namreč papež Gregor XIII. uvedel še danes veljavni gregorijanski koledar, ki so ga kmalu sprejele tudi slovenske dežele, zmedo s praznovanji pa je odpravil papež Inocent XII. leta 1691, ki je tudi za kristjane 1. januar določil za začetek novega leta.

»Cerkev s 'civilnim' novim letom nima zveze (takrat je svetovni dan miru)«, piše Ovsec. »Prvega januarja je do nedavnega obhajala le 'obrezovanje Gospodovo'. Cerkveno leto se začenja, kot rečeno, s prvo adventno nedeljo.« In doseže višek, bi lahko dejali, z božičem, ko naj bi se rodil Kristus, kar zgodovinsko ni dokazano. Kot začetek novega leta so marsikje praznovali 25. december, tudi v Angliji, kjer ga je Viljem Osvajalec prenesel na 1. januar, vendar so ljudje, kot ves krščanski svet, vseeno praznovali 25. decembra.

Gneča je vse večja

Prva adventna nedelja je bila letos že 27. novembra, se pravi, da se je praznovanje cerkvenega novega leta začelo že takrat in se bo, kot vsako leto, potegnilo čez 1. januar do Sv. treh kraljev 6. januarja. Od takrat ni niti mesec dni do svečnice in v tem tempu do pusta in spomladanskega enakonočja. Vmes so bili sv. Miklavž 6. decembra, sv. Barbara 4. decembra, sv. Lucija 13. decembra (od nje je do božiča ravno dvanajst dni, kolikor je mescev v letu), pa seveda božič in sv. Štefan kot zavetnik konjev 26. decembra; in da ne pozabimo na tepežni dan 28. decembra, ki ima ponekod zelo simpatično ime »otročje«, ko za spremembo vzamejo šibo (ki jo med darili prinese Miklavž) v roke namesto staršev in vzgojiteljev otroci in so za to še nagrajeni z dobrotami ali celo kakšnim kovancem. Tukaj je še silvestrovo ali staro leto …

Delitev na zimski in letni čas

Niko Kuret v Slovenskem ljudskem izročilu pravi, da prva, predkrščanska kulturna plast šeg odseva zlasti staro delitev leta na zimski in poletni čas, pokriva prvobitna verovanja ter arhaične družbene in ekonomske razmere. Druga, krščanska kulturna plast je legla na prvo predvsem z dvema snovnima krogoma (božični in velikonočni). Tretja, sodobna kulturna plast nastaja pred našimi očmi z novimi ideološkimi, ekonomskimi, socialnimi in političnimi okoliščinami.

V predkrščanski kulturni plasti je bil začetek novega leta vedno nekdanji praznik rajnih. Obredja v zvezi z rajnimi so še danes raztresena po vsej zimski polovici leta in jih je marsikdaj prekrilo in spremenilo (krščansko) praznično leto. Kuret navaja več primerov: praznik rajnih se skriva za krščanskim praznikom vseh svetnikov (1. november) in vernih duš (2. november) in tudi za martinovim, nekdanjim zahvalnim dnevom, ko ponekod pustijo ostanke jedi in pijače na mizah za duše rajnih.

Maskiranje in zimsko zelenje

V isti kontekst sodijo maskiranci, ki so se po Kuretu na splošno že pred stoletji pridružili sv. Miklavžu. Vlogo duš rajnih so zamenjali z vlogo peklenščkov (»parklejnov«) s pedagoško namero – strahovanjem porednih otrok. Maskiranje kot sestavni del novoletnih obredij se je ob ustalitvi novega leta na 1. januarju skoraj v celoti preneslo na čas pred pustom.

Iz animistično-vegetacijskih verovanj izhaja prepričanje, da biva v rastlinskem svetu, še zlasti pozimi v zimzelenem rastlinju, življenjska moč, ki more koristiti tudi animaličnemu svetu in človeku. Od tod ob zimskem kresu – danes ob božiču – šega, da kót v izbi prekrijejo s smrečjem (»paradiž«), da so ponekod pod strop obesili smrečico. Iz nje se je v nemških deželah razvilo »božično drevo«; na slovenskih tleh se je razširilo pred prvo svetovno vojno, na splošno pa med vojnama. Iz podobnih nagibov je nastalo tudi tepežkanje.

Novoletne šege

Številne novoletne šege in navade so nastale predvsem zato, da bi čarodejno vplivale na rodovitnost zemlje, zdravje, srečo družinskih članov in podobno, ugotavljajo etnologi. S tem namenom dajejo na novoletno mizo razne predmete, ki naj bi zaradi svojih lastnosti in številnosti vplivali na enako izobilje v prihodnosti.

Prazniki so si, ne glede na oblike, vloge in pomene, po svetu zelo podobni. Največ, kar se je v zvezi z njimi spremenilo, se izraža v odnosu ljudi do njih. Problem je predvsem v »praznovalcih«, ne v praznikih. So pa redna zaporedja praznovanj človeku dajala občutek varnosti in urejenosti.