Tiskane izdaje
Sprva ni želela biti pesnica ampak muza. In to je verjetno tudi bila. Še danes, pri osemdesetih, govori in piše predvsem o ljubezni. In to ne platonski, kot bi večina pričakovala, temveč tudi in predvsem o erotiki. Človek se pač lahko vedno zaljubi, pravi, četudi se zdi, da ljubezen dandanes, še zlasti na Zahodu, nekako ni več moderna.
Romunska pesnica Nora Iuga je v tovrstnem slogu otvorila letošnji festival poezije in vina na Ptuju, danes pa ga bo kot zadnji bralec zaključil Tomaž Šalamun. Vmes pa je bilo seveda še veliko drugih ljudi... Denimo Jacques Roubaud, tretji častni član festivala.
Poezija, vsaj sodobna, in matematika sta za marsikoga najbolj dolgočasni in tudi nedoumljivi zadevi, vendar Roubaud dokazuje, da zna biti oboje sila zabavno. Če imate še vedno težave pri razumevanju sodobne poezije, se lahko kadarkoli obrnete na razlagalca Luko Korenčiča, ki vodi program Z mano se lahko pogovoriš o poeziji. Verjetno vam potem verz kot je denimo tale ameriškega pesnika Michaela Thomasa Tarena:... transparentno zelena, le delno biblijsko nebo, krilo te ovija, nož v hribih..., ne bo nič bolj jasen, vendar se boste s Korenčičem vsaj zelo zabavali.
In tudi še s kakšnim drugim pesnikom ali pesnico. Seveda pa zabava ni poglavitni namen festivala, govori se tudi o resnih temah, denimo o tanki meji med poezijo in prozo. Ki je pravzaprav že izbrisana. In tudi branja so resna. Vsaj nekatera. Lep primer raznovrstnosti je bil četrtek. Sicer je bil to slovanski večer, vendar si pesniki skoraj ne bi mogli biti bolj različni. Janez Ramoveš je bil deležen najbolj glasnega aplavza, verjetno zato, ker je recitiral v slovenščini. In ker je v njegovi poeziji precej krav, konjev in teličkov, kot vemo pa se večine Slovencev le eno generacijo nazaj še drži zemlja.
Bolj sofisticirani sta bili Hrvatica Irena Delonga in Srbkinja Jasmina Topić, medtem ko je bil Slovak Jan Gavura nekoliko preveč resnoben, pravzaprav že didaktično suhoparen (kar ni tako nenavadno, saj je možak profesor), obenem pa tudi sila ponosen na svoje stihe, saj je prebral le štiri pesmi in še to zelo kratke, to pa zato, kot je pojasnil, ker pri njem vsaka beseda šteje.
Nekoliko podcenjujoče do drugih avtorjev morda? Kakorkoli že, pri Rusinji Nataliji Azarovi šteje celo vsaka črka, njena interpretacija se uvršča v nekakšen preplet znanstvene analize poetične sintakse in milozvočnega grlenja. In za konec spet zabava, Ivan Landzhev je menda mladi up sodobnega bolgarskega pesništva, je prebral nekaj prav kratkočasnih pesmi, poleg tega pa je tudi eden redkih, ki s čepico in ostalo opravo ter nenazadnje s celotno pojavo še najbolj med vsemi udeleženci daje vtis umetnika.
Lanska selitev festivala iz Medane na Ptuj se je izkazala kot posrečena poteza (sicer pa so se tudi v Medani medtem že uspešno reorganizirali), saj se zdi Ptuj kot nalašč za tovrstne prireditve. Ni niti prevelik niti premajhen, ima čudovito veduto in nekaj odličnih lokacij za poslušanje poezije, obenem pa tudi ravno pravšnje število dotrajanih fasad ter zapuščenih ulic in trgov, da človeka zgrabi kanček melanholije. Ki jo prej ali slej seveda odplakneta odlično vino in glasba. Čeprav seveda pretiravati ni dobro, vse skupaj pač mora imeti rep in glavo, pa četudi gre za moderno poezijo.
Če še vedno niste prepričani, da bi danes festival še ujeli za rep, za zaključek še nekaj vrstic pesmi švedskega avtorja Ulfa Karla Olova Nilssona, ki dokazuje, da je poezija povsem razumljiva reč: Bolje je živeti kot ne živeti. Bolje je biti pameten kot neumen. Bolje je imeti kariero kot ne. Bolje je spoprijeti se z zadevami kot ne. Bolje je biti moški kot ženska. Bolje je biti visok kot nizek. Bolje je, da te imajo radi kot ne. Vsi, ki nočejo imeti otrok, so čudni. Vsi, ki se tepejo in kregajo, so moteni... Čeprav ne gre dvomiti, da se številni Slovenci tudi s temi navidez povsem zdravorazumskimi trditvami pač nikakor ne bi strinjali.
