Dolga zgodba o knjižnici za obzorjem

Nuk II: Nov natečaj za stavbo Narodne in univerzitetne knjižnice naj bi zagotovil sodoben urbani prostor visoke kakovosti.

čet, 22.12.2011, 21:00
Cena Nuka II

V dvajsetih letih smo za projekt Nuk II porabili okoli trideset milijonov evrov davkoplačevalskega denarja. Nagrajenec razpisa novega arhitekturnega natečaja za ta projekt bo prejel 36.000 evrov. »Morda bo na temeljih najstarejšega dela Ljubljane zraslo nekaj 'pregrešno novega'. Tega se ne bi smeli bati.«

Se bo Ljubljana v doglednem času znebila enega od najdražjih parkirišč daleč naokoli,­ ki je nastalo tam, kjer naj bi oziroma bi že dolgo morala stati nova stavba Narodne in univerzitetne knjižnice?

Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je pred dnevi objavilo natečaj. Na vrsti je torej nov poskus dobiti­ Nuk II.

V knjižnici so zadeve jasne že desetletja: impozantna Plečnikova zgradba na Turjaški 1 je bila načrtovana za največ 240.000 enot knjižničnega gradiva, premore 
236 čitalniških sedežev in je primerna za vsaj desetkrat manj uporabnikov, kot jih ima Nuk danes.

Omejene, v knjižnici pravijo nemogoče prostorske razmere ne ovirajo le izvajanja knjižnične dejavnosti, ampak so vse resnejša ovira nadaljnjemu razvoju knjižnice v sodobni ­informacijski center.

Nesoglasja o potrebah

Kako so Ljubljančani prišli do dragega »zaplankanega« parkirišča? Priprave za gradnjo nove stavbe potekajo že od leta 1987, na javnem natečaju je bil leta 1989 izbran projekt arhitekta Marka Mušiča in ga je avtorjev biro tudi ves čas posodabljal.

Sredi devetdesetih je bil sprejet zakon za izgradnjo knjižnice, po katerem naj bi bila v skupni zgradbi Nuk in Centralna tehniška knjižnica pa tudi oddelek za biblio-tekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete ter nekateri programi Univerze 
v Ljubljani, precej kasneje je sledila še ideja, da bi v novi stavbi ene temeljnih kulturnih institucij in varuha nacionalne kulture našla prostor tudi Osrednja humanistična­ knjižnica Filozofske fakultete.

Zgradilo se seveda ni nič. Razlogi? Vse mogoče, od ne v celoti pridobljenih zemljišč, prek arheoloških izkopavanj, do lukenj v državnem proračunu, vmes je padla še odločitev o gradnji po fazah, zapletalo se je z zemljišči in podobno. Zaradi debele zamude so v Nuku morali vmes najeti poslovno-skladiščni objekt na Leskoškovi.

Vmes so se na najrazličnejših forumih in okroglih mizah kresala mnenja o tem, kaj sploh država potrebuje – nekateri so v debatah ugotavljali, da utegnejo v načrtovanje in gradnjo vpleteni ob novem poskusu ponavljati stare napake, drugi so menili, da je nov razpis tako rekoč nepotreben, če že imamo dokončan in posodobljen projekt arhitekta Mušiča, tretji bibliotekarsko osveščeni so se čudili lahkoti, s katero so nekateri razpravljali o delitvi knjižnice na nacionalno in univerzitetno polovico, drugim je šlo v nos ohranjanje emonske dediščine in situ, nekateri so menili, da je veliko skladišče za knjige sredi mesta dandanašnji odveč, naposled je skupina arhitektov od vlade javno zahtevala nov natečaj.

Prejšnji direktor CTK dr. Matjaž Žaucer je na okrogli mizi pred dvema letoma realno ugotav-ljal, da je gradnja nacionalnih knjižnic »izredna priložnost za arhitekte, zato ti žal niso pripravljeni kaj dosti poslušati knjižničarjev«, navrgel je tudi nespregledljivo opažanje: »Glavni problem zgradbe je zame združevanje dveh precej različnih programov – to je univerzitetnega ... in nacionalnega,« in še vzdih realista, da bibliotekarski stroki »nikoli ni bila ponujena nova celovita rešitev«.

Arhitekt Andrej Hrausky pravi: »Pred leti sem bil član žirije (predsedoval ji je arhitekt Boris Podrecca­ – op. I. B.) in sem – s pokojnim arhitektom Brankom Simčičem – nasprotoval izbranemu projektu. Že tedaj je bilo namreč znano, da so se zahteve za sodobno knjižnico spremenile in da izbrani projekt tehnološko ne ustreza. Danes je to še toliko bolj evidentno.

Namesto klasične knjižnice, kjer grejo zahtevano knjigo iskat 
v skladišče, je sodobna knjižnica bolj podobna knjigarni, kjer se obiskovalci sprehajajo med knjigami in si jih sami izbirajo. Ta dva koncepta sta si tako različna, da preprosto potrebujemo nov projekt, ki bo odgovoril na zahteve sodobnega knjižničarstva.«

Nova obzorja, stari zadržki

V skoraj četrt stoletja je šlo za zamisel nove nacionalne knjižnice okrog trideset milijonov evrov (ni jih bilo malo, ki so odločitev za nov razpis obžalovali ravno zaradi tega), pa tudi zdaj, ko je ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo na spletni strani Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije objavilo »javni, projektni, odprti, anonimni, enostopenjski arhitekturni natečaj za izbiro strokovno najprimernejše rešitve za objekt s pripadajočo zunanjo ureditvijo Narodna in univerzitetna knjižnica Nuk II«, je jasno, da se čez noč ali pa vsaj kmalu ne bo zgodilo nič.

Rok za oddajo del na novi natečaj je 2. marec prihodnje leto, 
v razdelku s podatki o nagradnem skladu ter odškodninah je zapisano, da gre prvonagrajenemu projektu 36.000 evrov (druga nagrada prinese 23.000 evrov, tretja 14.000 evrov, razdelili bodo še tri priznanja po 6200 evrov in odškodnine po 2000 evrov), v opisu predmeta natečaja pa so navedene nekatere načelne trditve, ki dajo slutiti, kaj se od novih projektov zahteva:

»Z gradnjo Nuka II 
je treba udejanjiti skupni cilj urbanizma, arhitekture, varstva kulturne dediščine in arheologije, namreč, zagotoviti sodoben urbani prostor visoke kakovosti, v katerem bodo prepoznavne lokalne in zgodovinske posebnosti. (...) Stavba Nuk II mora biti prostor, ki je obenem namenjen ljudem in različnim pomembnim dejavnostim v njem: študiju, učenju, sodelovanju in izmenjavi idej, pregledovanju knjižničnih zbirk, pridobivanju informacij in uporabi računalniške tehnologije. Arhitektura Nuka II mora biti odsev dobe, v kateri bo nastala, in tako izraziti svojo avtonomijo, ne da bi z oblikovanjem in gabaritom presegla prostorski kontekst.
Predstavitev arheoloških ostalin rimske Emone na zemljišču Nuk II bo zanimiva obogatitev programa knjižnice ter je svojevrsten izziv za iskanje povezav med grajeno in knjižno dediščino. Odprt, zunanji prostor pred novo knjižnico mora biti oblikovan kot reprezentativen javni prostor, namenjen odmoru, čakanju in oddihu.«

Predsednik ocenjevalne komisije je prof. dr. Aleš Vodopivec, njegov namestnik Mitja Valič, člani pa še arhitekti Roger Riewe, Saša Begovič, Carme Pigem, Kenneth Frampton, Peter Gabrijelčič in Janez Koželj ter ravnateljica Narodne in univerzitetna knjižnice Mateja Komel Snoj.

Njena pričakovanja po srečnem koncu zgodbe so verjetno pričakovana: »Z mednarodnim arhitekturnim natečajem zgodbi o desetletjih želeni, sanjani in – kar je najpomembneje – nujno potrebni novi knjižnici spet pišemo prvo poglavje. Ko smo v novi programski nalogi postavljali vsebinski okvir sodobne univerzitetne knjižnice, smo imeli pred očmi številne odlične knjižnične stavbe, ki so po Evropi, pa tudi drugod, zrasle v zadnjem desetletju.

Vsem je skupno to, da z gibko in pregledno arhitekturo na vsakem koraku poudarjajo prosto dostopnost do informacijskih virov in sodobnih knjižničnih servisov, odprti in zračni prostori pa nevsiljivo vabijo k študiju, raziskovanju in živahnemu druženju ... Tudi pri nas potrebujemo knjižnico, ki je računalniško revolucijo že vzela za svojo in v kateri se bo hitremu tehnološkemu razvoju zlahka mogoče prilagajati tudi v prihodnje, ki bo s pregledno in preprosto organiziranostjo vzpostavljala pretok med raziskovanjem, izobraževanjem, poučevanjem in umetniškim ustvarjanjem ter bo spodbudno vozlišče znanosti in kulture.«

Po njenem je politika v zadnjih dveh letih zmogla pogum in opustila dvajset let stare načrte za Nuk II.
»Bilo bi prav, da (po uspešno izpeljanem natečaju) najde tudi voljo in sredstva za začetek graditve. 
V državah, ki kaj dajo nase, kot radi rečemo, nacionalne in univerzitetne knjižnice že kot stavbe spadajo med najprestižnejše objekte. 
Z njimi politika pokaže svojo moč in narobe: politika, ki se loti takega projekta, knjižnici in s tem vsem zakladom kulture in znanosti 
v njej moč tudi prizna, če ne celo vzvratno podeli.«

In še: »Lahko se zgodi, da bo na temeljih najstarejšega dela Ljubljane, nad emonskimi ostalinami, zraslo nekaj 'pregrešno novega'. Tega se ne bi smeli bati, prav nasprotno! Študentje, učitelji in raziskovalci, pa tudi drugi uporabniki, namreč potrebujejo in pričakujejo sodobno knjižnico, ki bo v izhodišču upoštevala standarde informacijske družbe in bo, zasnovana s pogledom v prihodnost, zrasla iz današnjega duha časa.

Za nas, ki bomo skrbeli za njeno »vsebino«, bo arhitekturna forma »s presežkom« samo dodatna spodbuda in izziv. Zato naj številnim predprazničnim željam, ki si jih izrekamo v teh dneh, pridružim upanje, da bo zgodba o Nuku II čez nekaj let dobila zadnje poglavje. In srečen konec.«

Obljube in dvomi

Arhitekt in mestni svetnik Miha Jazbinšek ob novem razpisu ugotavlja: »Razlika med Mušičevo rešitvijo in zdajšnjim natečajem je, da prva ni upoštevala mikroprostorskih danosti, drugi pa jih. Mušičev elaborat je koketiral 
s srednjeveško Ljubljano in Plečnikovo ureditvijo in hkrati reševal emonske ostaline.

Tokratni razpis upošteva dve logiki – insulo XXVI postavlja kot determinanto natečaja, upošteva pa tudi prostorske značilnosti. Prav je, da se dediščina upošteva in predstavi v odprtem prostoru v celoti in situ in da se upošteva karakter zazidave. 
V tem smislu je nov razpis dober, če tisto, kar sem videl, res drži. Vprašljiva pa je zemljiška politika: že v prvem projektu je bilo opaziti lakomnost ljubljanskih mestnih svetnikov, po katerih volji so v prostor vpisali komercialne vsebine, ki naj bi jih Ljubljana tržila.

Zdaj se to ponavlja, saj je sredi lapidarija petsto kvadratnih metrov zemljišča v lasti Mestne občine Ljubljana, slišati je bilo besedno zvezo javno-zasebno partnerstvo. To me bega, da je sredi kareja, kjer bi morala biti prezentacija in situ, površina v lasti mesta, saj si je mogoče zlahka misliti, da lahko Ljubljana oziroma MOL s tem adutom v roki (ki bi ga sicer morali prenesti v last republike Slovenije) izsiljuje.«

Povezane novice

Objavljen arhitekturni natečaj za NUK II
20. december ob 11:36
Natečaj za novo stavbo Narodne in univerzitetne knjižnice NUK II je odprt do 2. marca prihodnje leto.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se