Prešernova nagrada, ki so jo Jožetu Snoju letos podelile kulturne »strukture«, sporoča, da je bilo njegovo trismerno iskateljstvo vendarle opaženo. Ker je bil v desetletju 1961-1971 najprej lektor, nato pa novinar na Delu, član kulturne redakcije, največ je pisal o teatru, naj bodo čestitke s tega mesta izraz prepričanja, da je bila ves čas na očeh tudi njegova »javna prisotnost«, ki je bila in je veliko večja od »kančka«.
Utemeljitev Upravnega odbora Prešernovega sklada
Jože Snoj je s svojim obsežnim pripovednim, pesniškim in esejističnim opusom tako v tematsko-idejnem kot v estetskem pogledu bistveno zaznamoval in obogatil slovensko književnost zadnjih petih desetletij. V poeziji je od prve zbirke Mlin stooki do najnovejše Kažipoti brezpotij prehodil pot raziskovanja izraznih možnosti jezika pri upodabljanju razmerja med subjektom in sodobnim svetom, pogosto oropanem globljega bivanjskega smisla in prisluškovanja temeljnim eksistencialnim vprašanjem, predvsem vprašanjem človekove minljivosti. Izvorni skrivnosti življenja se pesnik približa prav s pesniško besedo, s katero raziskuje in odkriva nove pomenske odtenke, z njeno metaforično močjo, zvočnostjo in ritmom odpira pogled v metafizično razsežnost bivanja in poimenuje tisto, kar ostaja v vsakdanjem jeziku zakrito.
Človekova intima v nemirnem 20. stoletju je našla prepričljiv umetniški odraz v Snojevem romanesknem opusu. Življenjska zgodba sodobnega človeka, ki se odvija na družbenem ozadju, je v ospredju pisateljevih zgodnjih romanov. Z romanoma Gavžen hrib in Fuga v križu avtor na umetniško presunljiv način tematizira čas druge svetovne vojne, v travmatično slovensko razklanost pa ne zre z ideološkega, političnega ali zgodovinskega stališča, ampak globoko človeškega. O osebnih in nacionalnih travmah govori s simbolno, slogovno kontrastno govorico in dviguje zgodovino na raven mita, arhetipa. Tudi v romanih Gospod Pepi, Gospa in policaj in Ubijanje kače ali zapoznela sporočila o Gadu se ukvarja s subjektovim spopadom s svetom, z izostrenim etičnim čutom izrisuje naravo zla, hkrati pa obuja vero v stvariteljsko in etično moč besede.
Jože Snoj ustvarja v svojem literarnem opusu večplastno podobo nemirnega 20. stoletja v luči razmerja med posameznikom, svetom in zgodovino. Estetska in etična vprašanja povezuje v neločljivo celoto, pri čemer se z umetniško govorico upira nasilju ideologij in teptanju človečnosti in priklicuje izvorno skrivnost življenja. (Alenka Zor Simoniti)
***
Nagrad, ki jih je leto za letom Matjaž Vipotnik nizal za slikarsko, grafično, scenografsko in oblikovalsko delo, je preveč. Krona v njegovem enormnem opusu je velika Prešernova nagrada. Prav res bi težko našli tako plodovitega grafičnega oblikovalca. In človeka, ki je s tolikšno vnemo zapisan svojemu poklicu. Vendar vse to ne razkriva njegovega bistva - kar pripisuje gledališču, je počel tudi sam. S pronicljivostjo, razsvetljenostjo, angažiranostjo je nastavljal ogledalo družbi in jo spreminjal, kar novim generacijam oblikovalcev ne gre od rok.
Utemeljitev Upravnega odbora Prešernovega sklada
Matjaž Vipotnik je eden najpomembnejših slovenskih grafičnih oblikovalcev. Nezamenljivo in prelomno je zaznamoval razvoj slovenskega in bivšega jugoslovanskega grafičnega oblikovanja od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa do danes. Ustvaril je izjemno obsežen opus plakatov za kulturne dogodke in gledališke predstave, gledaliških scenografij, knjig in knjižnih zbirk ter celostnih grafičnih podob za kulturne ustanove in gospodarske organizacije. Vipotnikovo oblikovanje odlikujejo izjemna kakovost, ustvarjalna inovativnost, sporočilna moč in svojstven, zelo živ in kultiviran likovni jezik.
Izjemno obsežen in pomemben je njegov oblikovalski opus v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja za slovenska in jugoslovanska gledališča. Sodeloval je z Glejem, s Pekarno, Slovenskim mladinskim gledališčem, z SNG Drama Ljubljana, s Sterijevim pozorjem iz Novega Sada, KPGT (kazalište-pozorište-gledališče-teatar) in Teatrom u gostima iz Zagreba. Vipotnikov opus celostnih grafičnih podob, plakatov, znakov, gledaliških listov in drugih vidnih sporočil za takratno prelomno gledališko kulturno dogajanje tako po obsegu kot po ustvarjalni in konceptualni izvirnosti, sporočilni moči, likovno izrazni odličnosti in ne nazadnje svojski družbeni angažiranosti še do danes ni dosežen, kaj šele presežen. Z inovativnimi scenografijami je vnašal v slovensko gledališče sodoben likovni izraz.
Pomembno področje njegovegaga grafičnega oblikovanja so knjige za skoraj vse slovenske založbe. Oblikoval jih je kot celosten objekt mnogoterih vsebinskih, funkcionalnih, materialnih in likovnih prvin. Vipotnikovo oblikovanje knjig odlikujejo neoporečna bralna funkcionalnost, jasna vizualna struktura, ki bralca vodi skozi vsebino, ter izjemna likovna kultura, ki daje knjigam plemenit in dragocen značaj. Tipografska in slikovna kompozicija sta zelo živahni, a trdni in pretehtani. Posebno pozornost je posvečal drobnim tipografskim detajlom, kar daje njegovim knjigam občutek izjemne dodelanosti.
Prav tako zelo avtorsko svojsko in izjemno kakovostno je Vipotnikovo oblikovanje celostnih grafičnih podob, v največji meri za kulturne ustanove in dogodke pa tudi za gospodarske organizacije. Ustvaril je nezamenljiv opus odličnih, sporočilno in likovno zelo živih, zanimivih in kultiviranih znakov. Za njegovo oblikovanje celostnih grafičnih podob je značilna jasna in trdna struktura razpoznavnih likovnih elementov, ki pa jih ob uporabi na različnih vidnih sporočilih likovno živahno variira in transformira, ne da bi izgubil celovitost grafične podobe.
Matjaž Vipotnik je s svojim ustvarjalnim delom vnesel v naš prostor novo kakovostno raven. Kot grafični oblikovalec je postavljal oblikovalske mejnike, odpiral nova sporočilna in likovna polja ter vnašal človeško toplino v komunikacijski prostor. (Peter Skalar)