Dr. Jože Trontelj: »Lažje je biti pošten kot pravičen.«

Dr. Jože Trontelj, že peto leto predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), je od jeseni novi predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada. Naravoslovec pod Prešernovo glavo. Doktor medicine in doktor znanosti. Redni profesor nevrologije, dolgoletni predsednik državne komisije za medicinsko etiko.

Novi odbor je prvič zasedal šele lani oktobra in »je moral delovati složno«, pravi Trontelj. Toda do predvečera slovenskega kulturnega praznika lavreati ostajajo skrivnost.

Ali dejstvo, da ste dejavni na področju etike, govori o nekem posebnem križpotju, na katerem so se znašle Prešernove nagrade? Kako ste se kot naravoslovec znašli na mestu predsednika sklada in s kakšnimi pričakovanji?

Vaša vprašanja so pričakovana. V znanosti o umetnostih res nisem doma. Presenetilo me je že povabilo­ državnega sekretarja za kulturo Aleksandra Zorna, da sprejmem kandidaturo za člana upravnega odbora. Vendar za člane SAZU podobna vabila niso nenavadna in jih praviloma ne zavračamo. Še bolj sem bil presenečen, ko sem bil na konstitutivni seji predlagan za predsednika. Nisem takoj sprejel. Razmisleki, ki so nazadnje pretehtali, so bili naslednji: V nekaterih gremijih, kjer se sprejemajo zelo strokovne, a za širše kroge pomembne odločitve, morajo biti tudi laični člani. Ponekod velja celo pravilo, da laik zasede mesto predsednika. To pravilo se pogosto uporablja na primer v komisijah za ocenjevanje etike raziskav na človeku in izkušnje so odlične. Drugo je dejstvo, da pesniki in pisatelji, slikarji in kiparji, gledališki igralci in plesalci, skladatelji in glasbeniki ne ustvarjajo niti za kritike ne za umetnostne zgodovinarje, ampak za lastno dušo in za svoje občinstvo. To pa večinsko sestavljajo ljudje, ki niso niti umetniki, ne kritiki in ne izvedenci v teorijah umetnosti. Ni torej narobe, če ima v odboru za izbiro nagrajencev svoj glas tudi občinstvo. Še posebej, če je ustrezno zastopana stroka, ki bo poskrbela za to, da bodo upoštevana stroga merila vrhunske ­kakovosti.

Kaj pa vloga predsednika?

Predsednik ima seveda samo en, navaden glas. Lahko se iz glasovanja tudi izloči. Njegova glavna naloga je skrbeti za nepristransko razpravo o kandidatih. To mu je veliko lažje, če prihaja od zunaj in zato z njimi ni povezan niti osebno ne poklicno. O kakšnem novem trenutku, križpotju v zgodovini Prešernovih nagrad, torej ni mogoče govoriti.

Kakšna je vaša zasebna bližina s kulturo?

Lahko rečem, da sem častilec umetnosti od gimnazijskih let. Ljubezen do knjig sem podedoval od starega očeta in pokojne matere. Spoštljiv, ljubiteljski odnos do poezije, velikih romanov ter likovnih in odrskih umetnosti dolgujem sijajnim­ profesorjem in profesoricam na nekdanji klasični gimnaziji. O zdravniškem poklicu je bilo rečeno, da združuje znanost z umetnostjo. Naposled sem že dobro desetletje kot član vodstva SAZU v rednih stikih z vrhunskimi umetniki in ti stiki izjemno bogatijo. A znanost sama, tudi naravoslovna, meji na umetnost, ne samo to, je z njo neločljivo povezana. Na Akademiji se še posebej zavedamo, da brez dobre, vrhunske kulture ni dobre, uspešne civilizacije. Tudi etike ni.

Prejšnja sestava upravnega odbora je nagrajence zavila v skrivnost do same podelitve. Zdaj je na potezi nov odbor. Boste stare vzorce spreminjali?

Upravni odbor je na eni prvih sej seveda razpravljal tudi o tem, kako naj razglasi nagrajence. Hitro je prevladalo stališče, da ostanemo pri praksi prejšnjega odbora in nagrajence javno oznanimo šele na slavnostni podelitvi na predvečer praznika. Pripadla mi je prijetna dolžnost, da sem jim novico sporočil osebno in jih ob tem poprosil, naj je ne razširjajo. Seveda sem jim moral dovoliti, da delijo veselje z najdražjimi. Poleg tega morajo imena nagrajencev izvedeti vsaj nekateri od ljudi, ki pripravljajo slovesnost. Za javnost pa naj ostanejo skrivnost do slovesnosti 7. februarja zvečer. Tudi sicer ne načrtujemo kakšnih večjih sprememb. Prešernove nagrade so nacionalna svetinja, pri takih stvareh je treba negovati tradicijo.

Razodenite neposvečenim in tistim, ki vsa ta leta sledimo Prešernu,­ kakšne so pristojnosti upravnega odbora in kakšne pristojnosti posameznih komisij. Kdo je jeziček na tehtnici, ki odloči, komu mala šesterica in velika dvojica?

Upravni odbor sklada vsako leto objavi poziv za predlaganje kandidatov za Prešernovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. Po izteku roka se odbor seznani s prispelimi predlogi, nato delo za nekaj časa prepusti strokovnim komisijam. Te opravijo prvo selekcijo, torej imajo zelo zahtevno in odgovorno nalogo. Zato jih je upravni odbor skrbno izbral iz vrst priznanih strokovnjakov, ustvarjalcev, kritikov in profesorjev. Komisije obravnavajo prispele predloge, dodajo lahko tudi svoje. Svojo izbiro – po tri predloge za nagrado Prešernovega sklada in po en predlog za Prešernovo nagrado – skupaj z utemeljitvami predložijo upravnemu odboru. Letos je na poziv prispelo 99 predlogov za 73 kandidatov. Komisije so v drugi krog predlagale dvanajst nominacij za nagrade Prešernovega sklada in štiri za Prešernovo nagrado. Izmed teh je nagrajence izbral odbor.

Ste pri delu zaznali kakšno ­težavo?

Področne komisije in odbor izbirajo med predlogi, ki prispejo na razpis iz lokalnih okolij. Ljudje, ki bi morali vrhunskega umetnika med seboj prepoznati in ga predlagati, včasih tega ne storijo in imajo za to ducat razlogov. Morda je še najodločilnejši ta, da je v dobro pripravljen predlog treba vložiti precej časa in napora. O drugih nočem niti razmišljati. Vem, da je položaj podoben v znanosti, saj sem nekoč predsedoval komisiji za Zoisove nagrade. Pravica področne komisije, da kandidata za Prešernovo nagrado predlaga sama, položaj nekoliko popravlja, ne more pa povsem odpraviti težave. To je v mojih očeh pomembna pomanjkljivost sistema. Domnevam, da je tako tudi pri velikih nagradah v tujini. Vseeno pa odboru ne bo lahko poslušati očitkov, da je leto za letom spregledal nekatere vrhunske umetnike.

Bi se strinjali z enim od citatov prejšnjih predsednikov odbora, da želijo biti pravični in pošteni do vseh. Je v umetnosti sploh mogoče govoriti o pravičnosti, poštenosti?

Lažje je biti pošten kot pravičen. Nepošteno bi bilo, če bi član komisije skušal povečati možnosti svojega favorita s kako neupravičeno negativno opazko o njegovem tekmecu. Česa takega letos nismo doživeli in prepričan sem, da tudi v prihodnje ne bomo. Nekaj drugega je pravičnost. O pravičnosti bi lahko govorili, če bi bili umetniški dosežki primerljivi. A jih seveda ni mogoče točkovati in potem izbiro prepustiti knjigovodski matematiki. To brez korektivov tudi v znanosti ne deluje, na primer ko se deli državni denar za nove projekte. Pri ocenjevanju umetnin pravičnost lahko razumemo samo v tem, da ne uporabljamo neustreznih razmislekov ali meril, kot bi bila na primer količina dosežkov ali spretnost pri trženju. Ali da kako merilo uporabimo pri enem kandidatu, pri drugem pa ne. Za zmeraj bo veljalo staro spoznanje, da imajo vsake oči in vsaka ušesa svojega umetnika. Toda samo štetje teh oči in ušes bi bilo problematično.

Kaj pripoveduje letošnji nabor nagrajencev?

Poklonili se bomo umetnikom, ki nikogar ne puščajo ravnodušnega. Hkrati bomo s tihim zadovoljstvom ugotovili, da tudi za prihodnje leto s sijajnimi kandidati ne bomo v zadregi. Da ni nič narobe, če se neuspešna kandidatura ponovi.

In kakšna proslava bo Slovence­ nagovorila z odra Gallusove dvorane?

Prepričan sem, da bo dostojna in všečna, čeprav zaradi resnih časov ne tako bogata. Ob tem moram izreči priznanje in zahvalo vladi in ministru Žigi Turku, da nista zahtevala prehudih finančnih rezov, ki bi to osrednjo kulturno prireditev preveč osiromašili. Priznanje in zahvala gresta tudi umetnikom, ki so se sami odpovedali honorarjem v običajni višini. Zahvalo si zasluži uprava Cankarjevega doma, ki odstopa prostore in daje dragocene usluge brezplačno. Iskreno se zahvaljujem tudi članom nove blagovne znamke Gostilna Slovenija, ki bodo tokrat pripravili brezplačno pogostitev po proslavi.