Žanr državnih proslav, kulturnih ali ne, prenesenih na nacionalkin prvi program, je že po osnovni karakteristiki, namreč nekaj institucionalnega, državnega in ritualnega zmešati s kulturno-umetniškim programom, nenavaden hibrid. Verjetno gre za izdelek, v katerem – kot je značilno za vse tovrstne rituale – nihče zares ne more uživati, po drugi strani pa ga vsi v imenu te družbe, njene tradicije, toleriramo kot nujno zlo.

V tem okviru je proslava korektno, morda celo nadpovprečno zadovoljila zahteve žanra državnih proslav. Natančneje, govoru predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Jaroslava Skrušnýja sta sledila predstavitev in slavljenje nagrajencev s prepletanjem obrazložitev nagrad in umetniških točk, ki jih je zaokrožala projekcija dopadljivih in kar duhovitih ilustracij v ozadju. Preplet je režiser Matjaž Pograjc napravil spretno in vešče. Dober primer tega je, denimo, nastop dirigenta Stojana Kureta iz Vokalne akademije Ljubljana, ko je nagrajenca postavil na oder, njegove pevce pa na balkon dvorane. Duhovito je predstavil tudi enega glavnih Prešernovih nagrajencev, oblikovalca Matjaža Vipotnika, ko so plesalke vrtele obroče, v katerih so bili njegovi znani plakati. Tudi plesne točke Branka Potočana, Gregorja Lušteka in Rosane Hribar, pa glasbene točke Silence, je režiser dovolj nevsiljivo in prepričljivo vkomponiral v protokolarni del proslave. V kontekstu protokola je treba izpostaviti voditeljico Blažko Müller Pograjc, ki je svojo vlogo opravila profesionalno. Rdečo nit pri pogovoru z nagrajenci je dovolj profesionalno držala z vprašanji o njihovem odnosu do Prešerna. Če strnemo, smo v formalnem pogledu gledali dovolj uspešno zrežiran nehvaležni žanr.

Toda letošnja proslava je vendarle izstopala po tem, da je potekala v izrednih razmerah (vsaj za kulturo) – v kontekstu ukinjanja ministrstva za kulturo ter posledičnega protestnega shoda pred proslavo in poziva k njenemu bojkotu, še posebej s prizori gorečega kontrabasa pred dvorano. Ta protest so na proslavi podprli z minuto molka. »Kako tiho in temno bi bilo, če bi obmolknila kultura,« je to potezo pospremila voditeljica. V kontekstu uporništva je tudi hibridni žanr proslave omenjenemu dogodku omogočil nasloviti več kot zgolj našo potrebo po samovšečnemu trepljanju kulturne tradicije in nagrajencev žive umetniške produkcije.

Skrušný je del govora namenil svojemu iztekajočemu se mandatu predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada, dolg aplavz pa požel, ko je na koncu govora ostro protestiral proti ukinjanju kulturnega ministrstva. Ploskanja so se vzdržali predstavniki nastajajoče vlade z njegovim šefom na čelu. Kljubovalni ton proslave so izražale tudi broške Koordinacijskega odbora kulture Slovenije (KOKS) na nagrajencih.

V tem kontekstu bi lahko videli tudi tehnične težave prenosa – lomljenje in zastajanje slike –, ki so še poudarile trenja in uporniški duh ob trenutni kontroverzni politični odločitvi o ukinjanju samostojnega kulturnega ministrstva.

Foto: Uroš Hočevar