Emona 2000: Vpliv na slovensko umetnost

Mira Mihelič v romanu Tujec v Emoni brez usmiljenja nad provincialnost.

pon, 05.05.2014, 15:00

Pri ocenjevanju vpliva Emone na slovensko umetnost je najbolj pomenljivo, da se z antično preteklostjo tukajšnji umetniki niso intenzivno ukvarjali. Eden redkih romanov, ki so posvečeni antični predhodnici Ljubljane, je Tujec v Emoni Mire Mihelič iz leta 1978. A ta literarni spoprijem z Emono je še danes več kot zgolj zanimivo branje.

V evropski zgodovini je antika svojo oživitev in afirmacijo doživela v renesansi. Tedaj je srednjeveške preokupacije s teološkimi vprašanji zamenjalo ponovno branje grške filozofije, delno tudi njenih rimskih naslednikov. Antični duh je odzvanjal tudi v umetnosti, najprej v arhitekturi, močno pa tudi v kiparstvu in slikarstvu, kjer so se uveljavili tako lepotni ideali antike kot tudi motivika grške in rimske mitologije.

Operozi in Plečnik

Na slovenskih tleh se je zanimanje za antiko, in tako tudi za Emono, okrepilo zlasti v krogih intelektualne elite na koncu 17. in začetku 18. stoletja. Tako je na primer J. L. Schönleben, teolog in polihistor, v drugi polovici 17. stoletja prvič znanstveno opredelil območje rimske naselbine Emone. V svojih delih Aemona vindicata (1674) in Carniola antiqua et nova I (1681) je oživil mit o Argonavtih, po katerem naj bi Jazon, ki se je skozi naše kraje vračali domov v Grčijo, ustanovil naselbino Emono. Te in podobne zamisli so povzeli člani Academie operosorum (J. G. Dolničar, J. J. Gladič in drugi).

Ključni del programa operozov je bila v začetku 18. stoletja barokizacija Ljubljane po zgledu Rima. Operozi so se med drugim zelo trudili za načrtovanje nove ljubljanske stolnice, za kar so si izborili načrt Andrea Pozza neposredno iz Rima. Njihova afiniteta do antične prednice Ljubljane pa odseva na fasadi stolnice, v katero so dali vgraditi tudi emonske nagrobnike.

Največji arhitekturni poklon Emoni je sicer naredil Jože Plečnik nekaj stoletij pozneje. V svojo arhitekturno vizijo Ljubljane kot Novih Aten je neposredno vključil njeno antično preteklost, med drugim s tem, da je s prenovo ostalin rimskega zidu na Mirju leta 1938 poudaril navzočnost antike na ljubljanskih tleh.

Literarna Emona

Če torej lahko rečemo, da je antična doba na naših tleh najprej in najbolj odzvanjala v arhitekturi, pa je ostala v drugih umetniških zvrsteh tako rekoč spregledana. V zadnjih letih se je emonski preteklosti posvetil Ivan Sivec z dvema romanoma (v tisku sta še dva), pred tem pa je antično preteklost na teh tleh ovekovečila Mira Mihelič v impresivnem romanu Tujec v Emoni. (V Emoni se na neki točki svojega popotovanja znajde tudi Nemezijan, glavni junak romana V Sibilinem vetru Alojza Rebule.)

Miheličeva v svojem romanu prepričljivo, na podlagi zelo poglobljenega študija, rekonstruira propadanje Emone v času zatona rimskega cesarstva. V ta dramatični kontekst menjave epoh, ko je krščanstvo že zamenjalo čaščenje rimskih bogov, pisateljica postavi ljubezensko zgodbo med mlado Emončanko plemenitih korenin Marcello in gotskim trgovcem Strubillom.

Strubillo v teh krajih išče svojo mater, ki jo je Marcellin mož, ostareli bogataš Basidius, pred leti na Vzhodu kupil kot sužnjo. Njegov prihod v mesto vnese dodatno vznemirjenje v že tako napeto ozračje rimskega mesta. Škof in predstavnik rimske cesarske oblasti namreč pod pretvezo utrjevanja krščanstva preganjata številne vplivne in bogate prebivalce Emone, predvsem zato, da bi povečala svoj vpliv in seveda bogastvo. Miheličeva skozi pripovedne linije devetih junakov – od Marcelline babice Aurelie Valentine, same Marcelle in Strubilla do sužnjev Ennine in Firmidiusa, ki je obenem emonski zdravnik – razmere v Emoni prikaže v nadvse neprivlačni luči: vlada vsesplošna korupcija politikov in božjih mož. Tem gre na roko tudi večina prebivalstva, ki je za prgišče novcev pripravljena ovajati tudi svoje prijatelje, češ da se niso povsem ali dovolj pokristjanili. Takšna sta tudi mestni intelektualec Asinius Maximus in njegov podanik Smaragdus, ki ovadita svojega prijatelja Basidiusa.

V atmosferi menjave sistemov, promiskuitetnosti in ekscesov vseh vrst ter na vseh ravneh se Marcella in tujec spustita v strastno ljubezensko razmerje, ki pa je zaradi dogajanj v mestu obsojeno na propad. Marcello skupaj z možem zaprejo na podlagi lažnih ovadb. S pomočjo Firmidiusa skupaj z drugimi ujetniki (med njimi so tudi njuni ovajalci) pobegneta iz ječe. Zdravnik skupino ljudi popelje ven iz mesta, v vilo Aurelie Valentine, kjer Basidius umre, posestvo pa postane tarča tako emonskih vojščakov kot razbojnikov, tako da skupina preostalih beguncev pred gotovo smrtjo zbeži v hribe.

V pripovedih različnih likov vseskozi odzvanja drža avtorice do antičnega materiala: neetične junake dvojne morale opisuje s primerno dozo humorja pa tudi ironije. Veliko bolj popustljiva je do ženskih likov, ki poleg sužnjev edini ohranjajo integriteto.

V njenem neusmiljenem prikazu zlaganosti in pokvarjenosti emonske elite, predvsem na primer filozofa Maxiumusa, odzvanja kritika tistih intelektualcev, ki so polni vzvišenih besed, čeprav so v zameno za izboljšanje svojega gmotnega položaja pripravljeni žrtvovati prijatelje in blaginjo širše skupnosti. Tudi do emonske umetniške veličine, ki jo reprezentira lik pesnika Pompuja Zosimusa, je Miheličeva precej neprizanesljiva. V njenem prikazu ovaduhov pa lahko prepoznamo tudi aluzijo na tiste, ki so si v času socializma z ovajanjem ne dovolj pravovernih komunistov omogočili lagodno bivanje. V simpatičnih detajlih, kot sta gostišče pri Levu in Slonu, kjer se napijajo junaki romana, se antično družabno življenje poveže z današnjim.

V bolj splošnem pomenu je zgodba tujca iz Emone dovolj žalosten portret obdobja, ko stari red, od katerega ostaja le bledi sij nekdanje slave in veličine, propada, novi pa se še ni uveljavil, a že kaže na zametke vseh bodočih anomalij. Portret emonskega škofa Mire Mihelič, denimo, razkriva avtoričino kritično držo do grabežljive duhovščine in cerkvene politike nasploh.

V širokopoteznem prikazu antične preteklosti je pisateljica monumentalna, obenem pa v orisu svojih likov dovolj konkretna, da dobimo prepričljivo sliko življenja nekdanjih prebivalcev tega ozemlja. Iz knjige se da navsezadnje izluščiti tudi teza, da je bila Emona, kljub temu da je bila deležna skoraj vseh civilizacijskih pridobitev Rima: vodovoda, kopališč, kanalizacije, cestnega omrežja itd., vendarle provinca.

Provincialni duh

Tujec v Emoni v nasprotju z zgodovinskim romanom Pod svobodnim soncem Frana Seleškega Finžgarja ni postal popularen in se tudi ni vtisnil v našo splošno kulturno zavest. Nedvomno je Finžgarjeva zgodba o pogumnih in dobrih Slovanih, ki se borijo za obstoj in zemljo (sicer napisana dobrega pol stoletja prej kot roman o Emoni), bolj nagovarjala nacionalno zavest in utrdila mite o naših veličastnih koreninah. A Tujec v Emoni, ki ga preveva odločni, tudi humorni duh pisateljice, bolj pronicljivo in prizemljeno nakaže vezi z našo sodobnostjo. Njegovo transčasovno sporočilo je veliko manj vzneseno kot Finžgarjevo, a morda toliko bliže resnici: namreč da se to območje, ki je sicer križišče poti z različnih koncev sveta, različnih civilizacij, še danes ne more povsem otresti provincialne mentalitete.

Povezane novice

V Rimu niso poznali le orgij in vojskovanja
9. maj ob 12:00
Nekoč več tisoč rimskih legionarjev, danes približno sto. Konjiček je lahko drag, odvisno, kako dodelano obleko želiš imeti.
Prijavi sovražni govor