Tiskane izdaje
Podatek, da kolektivne organizacije v Sloveniji do 60 odstotkov zbranega nadomestila za avtorske pravice porabijo za lastno delovanje, je sprožil razmislek o enotni položnici, ki bi znižala administrativne stroške.
Kljub konkretnim raziskavam in dobri praksi iz tujine pa še vedno vlada dvom.
Nedavna okrogla miza je namreč pokazala, da med petimi slovenskimi kolektivnimi organizacijami vlada napetost, še več nezadovoljstva je vzbudila raziskava ekonomske fakultete, ki je govorila v prid enotni položnici.
Pomagal ni niti primer dobre nizozemske prakse. Predstavil ga je Markus Bos, direktor nizozemske kolektivne organizacije Sena.
Za kaj sploh gre?
Na Nizozemskem sta se dve največji organiazciji – Buma in Sena (nizozemska ekvivalenta Sazasa in IPF) srečevali s precejšnjim odporom plačnikov, ki so imeli občutek, da za isto stvar plačajo dvakrat. Nezadovoljni so bili tudi predstavniki obrtne zbornice, na drugi strani pa je število imetnikov pravic in višanje stroškov delovanja organizacij ob zbiranju denarnega nadomestila naraščalo. Leta 2007 je nizozemski parlament sprejel sklep o enotni položnici.
Buma in Sena sta tako leta 2008 ustanovili novo skupno organizacijo Scan, ki locira uporabnike in jim pošilja položnice za uporabo glasbe. »A tega nismo naredili zaradi političnih pritiskov, pač pa zato, ker je to v interesu glasbene skupnosti, ki jo zastopamo,« je poudaril Markus Bos. Ne samo, da je nova organizacija zmanjšala administrativne stroške obeh organizacij, pač pa se je prihodek od pobranih nadomestil povečal za pet milijonov evrov na leto - predvsem zato, ker sta organizaciji združili baze podatkov.
Imajo dober operacijski sistem in učinkovit terenski tim, ki obiskuje podjetja, ki nimajo licence za predvajanje glasbe, in jim izročajo položnice. Seveda imajo tudi težave s plačilno nedisciplino, a se proti njej dokaj uspešno borijo, z ukinjanjem 33-odstotnega popusta ob plačilu in s sodnimi izvršbami.
Na seznamu organizacije Scan je zdaj 125.000 podjetij, od katerih na leto poberejo 44 milijonov evrov denarnega nadomestila za uporabo glasbe.
Alarmantnih 60 odstotkov nadomestil, ki jih slovenske kolektivne organizacije porabijo za administrativne namene je Markus Bos za Delo komentiral z naslednjimi besedami: »Kot razumem, je plačilna morala v Sloveniji drugačna od tiste, ki jo poznamo na Nizozemskem. Izterjava plačila pa pač terja nove in nove stroške.«
Alternativa Copy Slo
Vse dobrobiti enotnega zbiranja nadomestil je nakazala tudi raziskava iz ekonomske fakultete, ki so jo pripravili profesor Marko Hočevar in postdiplomska študenta Goran Obradović in Anton Poženel. Izhajali so iz stroškovne učinkovitosti štirih slovenskih kolektivnih organizacij v primerjavi s tujimi, izračunali stroške na vsak pobrani evro, vračunali specifičnosti slovenskega trga (ki je manjši, ima krajšo tradicijo uveljavljanja pravic, večjo plačilno nedisciplino in s tem tudi večje stroške za odvetniške storitve, ...), pogledali, kje se področja delovanja kolektivk prekrivajo in ugotovili, da bi nov sistem, imenovan Copy Slo – po vzoru švedskega in danskega modela - zmanjšal stroške administracije in kar za 31 odstotkov povečal skupno delilno maso nadomestil. Po pesimističnem scenariju to pomeni prihranek do 2,7 milijona evrov, po optimističnem pa kar štiri milijone.
Hočevar je ob predstavitvi izsledkov poudaril, da gre zgolj za napovedi, saj dejanski izračuni niso bili mogoči zaradi nepripravljenosti nekaterih kolektivk za sodelovanje pri raziskavi in težav, ki so jih (podobno kot revizorji) imeli s tolmačenjem nepreglednih letnih poročil o njihovem poslovanju.
Navzoče predstavnike kolektivnih organizacij Sazas, Ipf, Zamp in Aipa je ta očitek precej vznejevoljil. Raziskavo so večinoma označevali za površinsko, nejasno, nepopolno - ker obravnava zgolj štiri kolektivne organizacije in ne pet, kolikor jih je, in zaključili, da primerja jabolka in hruške.
Debata o enotni položnici pa se je večini predstavnikov kolektivk nasploh zdela problematična. Pri pobiranju nadomestil so kot največji problem izpostavili pomanjkanje vzvodov, ki bi omogočili učinkovito pobiranje nadomestil, za kar bi morala poskrbeti država. Poslanec Aljoša Jerič je ugotovil, da so nesoglasja med debaterji hujša kot v parlamentu, in podvomil, da bo pobuda za spravo prišla z državne strani.
Avtorji naj ne bodo prepožrešni
Tomaž Grubar iz Sazasa je na koncu povzel, kaj bi sprte strani lahko pripeljalo bliže enotni položnici: »Nadzorni organ mora prevetriti obstoječa dovoljenja in preveriti repertoarje, podeliti koncesije in pustiti odprta izhodišča za oblikovanje cen na trgu - avtorji naj ne bodo prepožrešni, ampak realni. Lastniki pravic morajo dobiti vzvod, da neplačniku ustavijo dobavo svojih izdelkov, brez tega pogajanja niso pogajanja. So žalostna in ponižujoča.« Splošen zaključek srečanja je bil, da trenutno kolektivke nimajo skupnega interesa za uvedbo enotne položnice. Bos, ki je bil na okrogli mizi sam priča pričkanju, jim ga je ponudil: »Pogoj za uspeh je pripravljenost za sodelovanje in vzajemno zaupanje med organizacijami. Na Nizozemskem smo partnerstvo gradili na enakovrednosti in popolni transparentnosti delovanja in si pridobili zaupanje vseh vpletenih strani od uporabnikov glasbe, imetnikov pravic do politike. Skupno vodilo naj bo čim več pobranih nadomestil, ki pripadajo lastnikom pravic.«
