V šestindvajsetih letih, odkar je svet ministrov Evropske unije na pobudo nekdanje grške ministrice za kulturo Meline Marcouri uvedel projekt Evropske prestolnice kulture, je bil ta naslov podeljen dvainštiridesetim mestom. Lahko ga nosi eno samo mesto ali več, lahko tudi regija, kot ga je leta 2010 vse Porurje na čelu z mestom Essen.

Projekt naj bi opozarjal na raznolikost evropskih kultur in obenem zbliževal evropske narode z razvijanjem občutka o skupni pripadnosti in koreninah. Financiran je z evropskim in lokalnim denarjem, a kot kaže praksa različnih mest, uspeh ni odvisen samo od denarja. Privlačni arhitekturni objekti so zelo pomembni, vendar v enaki meri tudi priprave, organizacija in program.

Maribor žal ni močan 
v nobeni od teh točk in samo upamo lahko, da mu bo do 2012. uspelo nadoknaditi, kar je do zdaj zamudil. Med mesti, ki so se izkazala in so v času prestolovanja privabila številne obiskovalce ter jih na ta račun še vedno privabljajo, 
s čimer se polnijo mestne blagajne in blagajne za kulturo, kaže izpostaviti Gradec (2003), Lille (2004) in Liverpool (2008). Še posebej ponesrečeno pa so se priprav lotili v Pécsu (2010), in če je katero od mest povsem zapravilo priložnost, jo je to madžarsko mesto.

Morda je zanimiva primerjava med tremi mesti, ki so bila prestolnice kulture v istem letu. Ta naslov so v letu 2010 imeli Essen, ki je dogajanje razširil na celotno porursko regijo, Istanbul in Pécs. Najbolj velikopotezno so se stvari lotili Madžari. Odločili so se za pet velikih gradbenih projektov (konferenčni in koncertni center, prenova Muzejske ulice, kulturne četrti, knjižnice in učnega centra južne Podonavske regije), vendar so do izteka prestolovanja končali le enega, štirje drugi pa so ostali gradbišča.

Organizatorji in mestne oblasti temu niso bili kos, delali so brez koncepta, da pa je bila smola še večja, sta eden za drugim umrla dva župana. Kulturnih turistov tako ni bilo, niti jih niso vabili, saj jih niso imeli kam, pa še za promocijo je zmanjkalo denarja, ker so ga pognali za nedokončana ­gradbišča.

Tudi v Istanbulu so imeli težave, vodja projekta je odstopil zaradi korupcije, težko so se dogovorili tudi glede programa. Mnogo ustvarjalcev je odstopilo od sodelovanja pri pripravi programa, nekatere so oblasti umaknile, drugi so bili izigrani. Vendar je to mesto specifično, zaradi kulturnih znamenitosti je vabljivo že samo po sebi, toda na koncu so vendarle pripravili dokaj bogat program in predvsem obnovili precej kulturnih objektov. Danes je na številnih ostal napis, da so bili obnovljeni 
v okviru prestolovanja kulturi.


Dva tisoč 
dogodkov v Porurju

Gradili so seveda tudi Nemci, a ne prav na veliko, so si pa privoščili znanega britanskega arhitekta Davida Chipperfielda, ki je v Essnu naredil projekt za novo poslopje znanega muzeja Folkwang, v katerem je odlična zbirka francoske in nemške umetnosti 19. in 20. ­stoletja. V njem so med drugim dela Marka Rothka, Vincenta van Gogha, Paula Gauguina, Paula Cézanna in Ludwiga Kirchnerja. Odprli so tudi Muzej Porurja v enem od nekdanjih rudniških poslopij, kakšnih drugih izrazitih gradbenih podvigov pa ni bilo. Se je pa zato 
v 53 porurskih mestih zvrstilo okrog dva tisoč dogodkov.

Vsa mesta si obetajo, da bodo zaradi naslova evropske prestolnice kulture privabila več turistov in postala prepoznavnejša na evropskem zemljevidu. Kulturni turisti veljajo za najboljše, saj menda mestom prinašajo štirikrat več denarja od povprečnih turistov. Poleg tega novi kulturni programi prinesejo nova delovna mesta in večjo urbanost, kar dolgoročno koristi kulturi in gospodarstvu, se pravi skupnosti. Dober primer za to je Lille, ki se je v okviru prestolovanja povsem spremenil in kulturni turizem cveti še sedem let po ­koncu prestolovanja.

Glede na dozdajšnje dogajanje Maribora ne moremo primerjati 
z uspešnim francoskim mestom in tudi ne s sosednjim Gradcem.