Tiskane izdaje
Kaj dobiš, če imaš 87 milijonov evrov in drugi najbolje obiskani muzej vozil na Otoku preseliš v novo stavbo, ki jo je projektirala Zaha Hadid, restavriraš 3000 predmetov, od rolke do lokomotive, in jih opremiš z več kot 90 zasloni na dotik?
Najboljši evropski muzej leta.
To se je zgodilo leta 2011 odprtemu Muzeju prevoza v Glasgowu. Priznanje EMYA 2013 so oznanili na konferenci Evropskega muzejskega foruma sredi prejšnjega meseca v Tongerenu v Belgiji, v utemeljitev pa je žirija zapisala, da je Riverside Museum of Transport še posebej prijazen do obiskovalcev.
Zgodba je slišati preprosto: glasgowski mestni očetje so pred leti ugotovili, da njihov stari muzej vozil v Kelvin Hall, ki si ga je vsako leto oprišlo ogledat več kot pol milijona obiskovalcev, ne zmore več, polovico eksponatov, razlagajočih lepo zgodbo o glasgowskem mojstrstvu ladjedelništva, inženiringa, tehnološkega izumiteljstva in izdelovanja vsakršnih vozil, so imeli v depojih.
Leta 2002 so zato sklenili, da je čas za novo streho nad glavo: razpisali so mednarodni natečaj za novo muzejsko stavbo od reki Clyde, dve leti kasneje so izbrali arhitektko, slavno arhitektko iraškega rodu Zaho Hadid, prvo dobitnico prestižne Pritzkerjeve nagrade za arhitekturo, »arhitekturne Nobelove«, oziroma njen londonski biro Zaha Hadid Architects. Zamislila si je na obeh koncih odprto strukturo v obliki zmehčane črke z, ki ob sotočju reke Clyde in Kelvin deluje kot nekakšna tretja reka, opominjajoča na glasgowsko slavno pomorsko, ladjedelniško in industrijsko dediščino: prihaja iz mesta in prinaša spomine na ideje, ki so tam nastale, na strani, ki gleda proti vodi, pa je zasidrana tudi tako imenovana »tall ship«, jadrnica Glenlee leta 1898.
Ko obiskovalec vstopi v muzej Riverside – vstopnine ni! –, ga vsebina tako rekoč elegantno popelje na fascinantno potovanje po zgodovini vozil, mnenje o prijaznosti do obiskovalcev vsekakor drži: nevsiljivo in navidez nedidaktično postavljena razstava postreže z marsičim, tu so različni letniki Rolls Roycev, da se lahko poučiš, kako se je v času spreminjala skulptura na pokrovu motorja, v nizu vozil, med katerimi so ogromna južnoafriška lokomotiva, trije tramvaji, dva stara vagona podzemne železnice in avtobus, si je mogoče ogledati tudi »zajtrk ekspres«, voziček, v katerem so iz hotelskih restavracij na vlak britanskega monarha ali monarhinje tovorili zajtrk, pa eno od najstarejših ohranjenih koles brez pedalov, primerek enega od prvih britanskih minijev, kup starih motociklov, komaj preštevno število modelov potniških, vojaških in tovornih ladij, ki so bile večinoma zgrajene v glasgowskih ladjedelnicah in še in še.
Eksponati so razvrščeni in razpostavljeni po nekakšni intuitivni logiki, nič pa ni narobe, če si obiskovalec izbere čisto svojo pot po muzeju – vse tisto, kar mora izvedeti o več kot tri tisoč eksponatih (v prejšnjem muzeju jih je bilo le 1300), dobi z več kot devetdesetih informacijskih zaslonov na dotik, tamkajšnji muzealci ponujajo tudi posebne strani, na katerih sprejemajo pripombe obiskovalcev o tem, kaj bi bilo še mogoče izboljšati.
Sprehoditi se je mogoče po treh rekonstruiranih glasgowskih ulicah, ena – vključno z vozili – je iz konca 19. stoletja, dve iz tridesetih in osemdesetih prejšnjega, s stropa visi velodrom, ki prikazuje razvoj koles in kolesarstva, ena od najvišjih sten je v celoti posvečena razvoju osebnih avtomobilov, zato je na njej razstavljeno na desetine starodobnikov in tudi novejših avtomobilskih dosežkov.
Vse, kar je razstavljeno v muzeju Riverside, je razstavljeno s premislekom, muzealcem je pri tem pomagalo šest svetovalnih komisij, ki so se posebej posvetile temu, kaj bi si želele videti družine z otroki, obiskovalci, ki slabše vidijo in slišijo, najstniki, šolske skupine, v eni od komisij so bili zgodovinarji, v drugi specialisti za muzejsko interpretacijo oziroma za izbiro ustreznih načinov postavitve.
