General Maister v dišeči družbi prodajaln bureka

Dan generala Maistra. Bil je nepriljubljen v prvi in drugi Jugoslaviji. V »njegovi« ulici se izživljajo grafitarji.

Objavljeno
23. november 2011 07.43
Posodobljeno
23. november 2011 07.52
Samo Petančič, Ljubljana
Samo Petančič, Ljubljana

Ljubljana – Kmalu bo minilo sto let, odkar so vojaki pod poveljstvom Rudolfa Maistra 23. novembra 1918 v Mariboru razorožili Nemcem naklonjeno »zeleno gardo« in omogočili pripojitev Maribora nekdanji Jugoslaviji. Kljub temu se zdi, da je general bolj štajerski kot pa vseslovenski junak.

Pa še o tem »junaštvu« si Slovenci nismo edini – nekateri Mariborčani še danes zatrjujejo, da bi jo bolje odnesli, če bi bili pod oblastjo severnih sosedov, in kažejo predvsem na gospodarsko moč germanskih dežel, ki da so jo pred stoletjem zgrešili le za las. Maister je bil nepriljubljen lik že v stari Jugoslaviji, prav tako kot vojak, ki je obdržal slovensko ozemlje za Slovence, morda pa manj za Jugoslovane, ni dobro spadal v zamisli o bratstvu in enotnosti, ki so vztrajale vse do smrti SFRJ.

Štajerskega borca, rojenega v Kamniku, je tudi uradna Ljubljana »prepoznala« šele po osamosvojitvi. Dan Rudolfa Maistra smo začeli praznovati leta 2005, spomenika pred obrambnim ministrstvom in železniško postajo so postavili tik pred koncem tisočletja. Seveda niti takrat ni šlo brez zdrah o plačilu.

Umazane kupčije 
z Avstrijo in Nemčijo

Umazane zakulisne igre so Maistra spremljale tudi med njegovim delovanjem na Štajerskem in Koroškem. Po eni od zgodovinskih tez je Maistrov izplen zelo omejila tedanja oblast v Srbiji, ki je kupčevala z avstrijskimi in posredno nemškimi vrhovi. Ti so v zameno za popuščanje zunanji politiki stare Jugoslavije hoteli večje kose slovenskega ozemlja, zato so se v Srbiji menda na vse kriplje trudili prirezati krila takim »prostim strelcem«, kot je bil Maister.

Generalovim potezam, čeprav so bile pozitivne za Slovenijo in Slovence, niso bili naklonjeni ne v prvi ne v drugi Jugoslaviji, pa tudi v Ljubljani so mestni veljaki potrebovali precej let, da so to zgodovinsko osebnost izkopali iz pozabe. V glavnem mestu imamo danes tako spomenika in ulico z imenom znamenitega Kamničana. Pri tistem pred vhodom v ministrstvo za obrambo bodo danes ob enih popoldne predstavniki ministrstva in Mestne občine Ljubljana ter člani zveze društev generala Maistra položili nekaj vencev. Okoli spomenika na Trgu OF in v ulici v neposredni bližini Metelkove niso napovedane nikakršne proslave.

Z grafiti uničena 
generalova ulica

Tudi če človek obiskovalca, sploh iz tujine – morda pa tudi kakega zavednega Mariborčana – popelje po ulici z imenom slovitega borca za severno mejo, ga je lahko upravičeno vsaj malo sram. Čeprav v nekdanji, totalitarni Jugoslaviji gotovo ni bilo vse lepo in prav, si ni mogoče predstavljati, da bi takrat ulica znamenitega generala, ki bi ga zaradi njegovih potez morda lahko celo postavili ob bok nekaterim »očetom narodov«, spominjala na newyorški Bronx iz poznih sedemdesetih let preteklega stoletja.

Grafiti kot urbana umetnost gor ali dol, uničenje pročelij na Maistrovi ulici je – predvsem glede na to, po kom je imenovana – najmanj neokusno.

Zgolj skromna peščica je kakovostnih, večinoma pa Maistrovo uničujejo odvratne čačke. Utemeljeno se je vprašati, kje je tu policija, kje so mestni redarji, predvsem pa, precej globlje od rabe represivnih organov – kje je politična volja mesta in države, da je tako spominsko znamenje, kot je ulica, poimenovana po narodnem osvoboditelju, videti kot najbolj zanikrno predmestje propadajočega velemesta?

Stražarja: vojaška policija 
in prodajalna bureka

Vsaj spomenika stojita na precej vidnih mestih. Na tistega pred ministrstvom noč in dan pazi vojaška policija, oni na Trgu OF pa vsaj stoji tik ob prodajalni bureka. Glede na usodo kipa talcem v Gramozni jami nas ne bi prav močno presenetilo, če bi neko jutro namesto konja in jezdeca na podstavku zagledali le štiri bronena kopita, spomenik pa bi bil že na poti v talilnico.

Pa ni samo skrb za kipe in poimenovanje mestnih ulic poklon junakom preteklih časov, kot je bil samosvoji vojak, ki je v Mariboru razorožil Nemcem naklonjene oborožence in ustanovil prvo redno slovensko vojsko s slovenskimi častniki. Zamejci pogosto tožijo, kako jih večinsko prebivalstvo – predvsem pa skrajnodesničarski lokalni politiki – asimilira, kako na območjih, kjer so od nekdaj živeli Slovenci, naš jezik izginja. Ni videti, da bi katerakoli vlada posebej pritiskala na sosednje države, ko nacionalisti tam uničujejo dvojezične napise ali poskušajo na lokalni ravni uvajati nenavadne odloke z asimilacijskimi nameni.

Vprašanje, kaj bi o tem menil pokojni general, če bi lahko videl današnje razmere. Morda bi celo ugotovil, da se mu za tako mlačen narod sploh ni bilo vredno truditi.