Tiskane izdaje
Koper je od srede bogatejši za maskeron – renesančni kamniti relief neprecenljive vrednosti. V Pokrajinskem muzeju Koper se je znašel po res nenavadnem naključju.
Maskeron je velika maska, ki ponavadi dramatično ali groteskno upodablja žival, mitološko bitje ali človeka in je najpogosteje kamnita plastika ali dekorativni element v arhitekturi s takim ali drugačnim simbolnim pomenom. Večinoma gre za dekoracijo z mitološko ali alegorično vsebino, ki naj bi sporočala dobre želje.
Koper je mesto z največ podobno starimi maskeroni v Sloveniji. Na skoraj vsako pomembnješo staro palačo so jih namestili bogati Koprčani. Kje natančno je stal maskeron, ki so ga razkrili v sredo, pa še ni jasno. Našel ga je mladi umetnostni zgodovinar Jure Vuga, turistični vodnik in študent doktorskega študija umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki se je pred mesecem dni sprehajal le dobrih sto metrov od blokov na Kvedrovi ulici (nad cerkvijo sv. Marka).
»Pot sem že velikokrat prehodil. Ko sem se tokrat spuščal po stezici, je mojo pozornost pritegnil kamen, povsem drugačne narave in strukture, saj je bil to bel istrski kamen, ki ga v tem okolju v naravi ni,« je pripovedoval poznavalec, tudi zbiratelj starin in kamnin.
»Ležal je kot klada, večji del pod zemljo, le zgornja stranica je bila zunaj, preraščena z lišaji. Pogledal sem nekoliko natančneje in opazil oblike, ki niso posledice naravnih, kraških pojavov. Še malce sem pobrskal, odgrnil del zemlje in nenadoma zagledal lepo izklesano oko,« je pojasnil Jure Vuga, ki je prepričan, da je bila ravno njegova izobrazba in izurjenost pomemben ključ do najdbe.
Otroške sanje najditelja
»Kamen bi bil moral nemudoma prijaviti spomeniškmeu varstvu ali muzeju. Ker pa je bila moja želja tako velika, saj so se mi izpolnile velike, otroške sanje, sem ga odkopal, odnesel domov, raziskal in potem najdbo prijavil. Maskeron je bil res težak in sem moral imeti pomoč.« Koprski muzej se je hipoma odzval. V nekaj minutah so začeli zvoniti telefoni, se spominja Vuga.
In potem so se začela ugibanja o tem, kako se je maskeron znašel na tako nenavadnem mestu, saj v bližini niso našli nobenega drugega podobnega kamna. Ena od teorij je bila, da je bil ta del kamna sestavni del nekega nimfeja, nekega zatočišča, kjer se je v starih časih sestajalo koprsko plemstvo.
Druga pa, da je bil sestavni del nekega vodnega izvira, ki je nedaleč stran. Toda mlademu najditelju se je zazdelo, da je glede na prestižnost izdelka veliko večja verjetnost, da je šlo za zahtevnejše naročilo zelo bogatega Koprčana ali celo župana, in da je kamnita glava krasila nek pomembnejši koprski vodnjak.
Kasneje, ko so vodnjak podrli, ga je kdo odnesel, morda vgradil v kakšno hišo, saj so na njem našli tudi ostanek beleža in oljnate barve in še kasneje ga je lahko kdo s hiše odnesel in skril, potem pa nanj pozabil ali pustil iz kakega tretjega razloga.
Zgodba o kulturi mesta
»Leta 1600 tako dragocenega kamnitega reliefa niso premogli niti v Ljubljani ali Trstu. Izdelovalec je dobro poznal grafiko, umetniška dela v regiji, kulturo grotesk, to je prefinjen izdelek z značajem, s karikiranimi, pretiranimi potezami, z vdrtimi očesnimi votlinami, uperjenimi očesi, ponavljajočo geometrijo, namrščenimi obrvmi, izbočenimi ličnicami in z ustnicami oblikovanimi v šobo, saj je iz ust bruhala voda. Tak relief je poudaril teatralnost artefakta. To je imeniten relief za evropske razmere. Prav vsak muzej ali pomembna kulturna inštitucija bi ga bila vesela. Kovinska cev je segala približno ped iz ust, po tej pipi je voda curljala in na bradi odlagala nanose vodnega kamna (sigo). Ko ga bodo očistili, se bo relief svetil. Oči so bile zvrtane s svedrom, nos pa je bil poškodovan še tedaj, ko je bil nameščen na vodnjaku. S hrbtne strani je natanko videti, do kod je segala gladina vode v vodnjaku,« ve povedati Jure Vuga, ki doda, da tak maskeron razkriva zgodbo o kulturi mesta in stoletni skrbi za vodo.
Muzejski kustos Edvilij Gardina trdi, da gre za vrhunski izdelek, morda iz iste delavnice nekaterih drugih maskeronov, ki jih imajo vzidane v atriju koprskega muzeja. »Izjemna najdba z zastrašujočo bradato glavo in bujno grivo je najverjetneje iz zgodnjega 17. stoletja, ko v visoki renesansi prevladuje modno obdobje grotesk, izmaličenje človeških podob, eksotičnih živali in rastlin. Komični realizem vzbuja kreacije, kjer humor v simboličnem, metaforičnem in neposrednem pristopu osvobaja v jedkem razpoloženju. Podobni liki se pojavljajo predvsem v arhitekturni opremi, ki se zgleduje po antičnih in še starejših ezoteričnih vzorcih. Ta kamen spominja na zlato obdobje »istrskih Aten« okrog 1600, odstira poseben detajl sijajne mestne zgodovine in vrhunski okus naročnikov.«
Gardina ocenjuje, da je v Kopru več kot 30 podobnih maskeronov, nekaj od teh je v muzeju. »Tem skulpturam rečemo tudi umetnost izgubljenega časa »zeitlost kunst«. Gardina domneva, da so kamen odstranili iz mesta v 19. stoletju, v času, ko sploh niso imeli posluha za tovrstno estetiko in so jo zaničevali. Zdaj pa bodo relief temeljto pregledali in analizirali, z različnimi metodami skušali ugotoviti njegovo starost, ga ustrezno restavrirali in dragulj predstavili v stalni muzejski zbirki renesančne umetnosti. Očiščen bo za zdaj na ogled v muzeju do sredine junija.
