Tiskane izdaje
»Šege in navade smo lahko sistematizirali, potrebovali pa bi še rešitev za jezikovni del, za narečja,« pravi Adela Pukl, kustosinja Slovenskega etnografskega muzeja in koordinatorica Registra žive kulturne dediščine Slovenije. Narečja, predvsem tista na slovenskem obrobju, izumirajo. Takšen primer je dolina zgornje Kolpe in Čabranke, kjer imajo na obeh bregovih rek, torej v dveh državah, skupen kulturni prostor in isto narečje.
Na Hrvaškem se zavedajo ohranjanja govorjenega jezika zemljepisno omejenega območja, saj na primer v osnovni šoli v Čabru pišejo spise v narečju, se v tem jeziku pogovarjajo in ga prenašajo naprej. Izdajajo knjige in popisujejo zgodovino doline zgornje Kolpe in Čabranke, da se narečje ne bi izgubilo.
Na tem območju, ki je bilo skozi vso zgodovino izolirano, se kulturna dediščina mehko preliva z enega na drugi breg rek, pravi Marko Smole, vodja Etnološke zbirke Palčava hiša v Plešcih, kjer je potekala mednarodna delavnica Nesnovna kulturna dediščina na primeru obmejnega območja doline zgornje Kolpe in Čabranke ter okolice: »Ljudje na tem območju imajo skupno poreklo, skupno dediščino in skupno narečje.«
Govorjeni jezik tega obmejnega območja so veliko raziskovali hrvaški dialektologi, po letu 2007 pa so nastali tudi slovensko-hrvaški projekti, kjer so začeli ugotavljati nekatere skupne in različne posebnosti. Med drugim, da ima to narečje ogromno prvin slovenskega jezika in da je verjetno nastalo na slovenski jezikovni podlagi. Je eno od 413 krajevnih govorov, ti so opredeljeni v Slovenskem lingvističnem atlasu, ki ima izdan prvi zvezek, pravi Jožica Škofic iz Inštituta Frana Ramovša. Tristosedemintrideset slovenskih narečij govorimo v Sloveniji, 28 v Italiji, 39 v Avstriji, dva na Madžarskem in sedem na Hrvaškem.
Toda jeziki, med njimi tudi narečja, so pomemben del kulturne, lokalne in regionalne identitete. »Pri nas, na avstrijskem Koroškem, je imela uvrstitev ledinskih in hišnih imen na avstrijski seznam Unescove žive dediščine leta 2010 velik vpliv tako na koroške Slovence, ki se jim je s tem dvignila samozavest, kot tudi na nemško govoreče prebivalce,« je razložila Martina Piko-Rustia, znanstvena vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu, ko je predstavila primer dobre prakse varovanja nesnovne dediščine v Avstriji.
O tem pa je nujno razmišljati tudi na območju zgornje Kolpe in Čabranke, kjer narečje izginja. V začetku 20. stoletja je v zgornjem delu Kolpe in ob Čabranki živelo 3000 prebivalcev, od tega v Plešcih 1500 in v Osilnici 1000 ljudi. »Zdaj je v Plešcih 260 prebivalcev, v Osilnici pa 394,« pravi Marko Smole, ki opozarja, da je na slovenski strani obeh rek še 300 do 400 govorcev tega narečja: »Če bomo še malo čakali, še teh ljudi ne bo več.«
Zato bi bil vpis tega narečja v Register žive kulturne dediščine Slovenije le en korak, pravi Marko Smole: »Slovenska kulturna javnost mora spoznati, da ti govori potrebujejo posebne sisteme varovanja. To pomeni, da bi spodbudili raziskovalce, da jih raziskujejo, ustvarjalce, da ustvarjajo v teh jezikih in da bi to etnološko dediščino vključili v različne oblike življenja. Pa seveda tudi, da bi spodbujali to meddržavno sodelovanje, ki je v teh krajih na obeh bregovih rek še kako živo.«
