Tiskane izdaje
Na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport so objavili delovno besedilo resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko
2012–2016. Ob tem za slovenščino nedvomno pomembnem dokumentu v nastajanju smo za mnenje povprašali nekaj strokovnjakov, ki jim je jezik vsakdanja profesija in skrb. Ob osnutku resolucije so zapisali, da »začrtuje strokovne smernice za jezikovnopolitične odločitve in ukrepe za naslednje petletno obdobje. Nastajajoča resolucija temelji na predpostavki o heterogenosti jezikovnih potreb različnih govorcev, premisleku in ukrepih v zvezi z njihovim statusom ter razvoju jezikovnih virov, ki omogočajo udejanjanje jezikovnih potreb«.
Osnutek je pripravila posebna osemčlanska delovna skupina, ki jo je imenovala prejšnja ministrica za kulturo Majda Širca, k sodelovanju pa je povabila več institucij s področja jezikovnega načrtovanja in politike (SAZU, univerze, GZS, združenje in skupnost občin Slovenije, DSP, DNS, Inženirsko akademijo Slovenije, Center nevladnih organizacij), a če sodimo po objavah na spletni strani ministrstva, odziv ni bil kaj prida.
Nekatere pripombe k osnutku, ki jih je prejela, je komisija že upoštevala, vse, ki te priložnosti niso imeli, pa vabi, naj se v javno razpravo vključijo in svoje predloge pošljejo do 1. junija na e-naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
ali po pošti na naslov Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, Maistrova 10, 1000 Ljubljana oziroma jih oddajo v glavni pisarni ministrstva. Z ministrstva so sporočili, da so na prošnjo rektorjev univerz in predstojnikov inštitutov javno obravnavo delovnega besedila Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2012–2016 podaljšali do
15. junija.
Književni listi so nekaterim strokovnjakom z različnih področij ponudili možnost, da svoje poglede na jezikovno politiko in pripombe na predlagani osnutek sporočijo javnosti in s tem delovni skupini v upanju, da jih bo pri dokončnem oblikovanju predloga resolucije tudi upoštevala.
Ada Vidovič Muha
zaslužna profesorica ljubljanske univerze in profesorica na oddelku za slovenistiko FF
Osnutek Nacionalnega programa za jezikovno politiko 2011–2016 (NPJP) zlasti s konceptualnim Uvodom je mogoče razumeti kot izdelek določenega jezikoslovnega nazora. Z usmeritvijo besedila v »heterogenost jezikovnih potreb različnih govorcev« se briše temeljna problemska hierarhija, ki jo vzpostavlja slovenščina kot materni in hkrati uradni jezik države glede na vse druge jezike. Briše se torej njena jezikovnoidentifikacijska vloga, ki jo vsebuje že terminološki pojem materni jezik – NPJP ga ne uporablja –, in simbolna, ki jo vsebuje državni jezik, pri nas uradni jezik (države). Kot kaže, je ohranitev samo komunikacijske vloge omogočila NPJP-ju obravnavo slovenščine izenačiti z vsemi drugimi jeziki, ki so v slovenskem prostoru. Je to perspektiva slovenščine? Kako naj sicer razumemo usmeritev, da je »/o/srednji cilj slovenske jezikovne politike oblikova/ti/ skupnost samostojnih govorcev z razvito jezikovno zmožnostjo v slovenščini in drugih jezikih /…/«? (Poud. A. V. M.)
Kako doseči tovrstno izravnavo, če slovenščina v državi Sloveniji ni določena samo s sporazumevalno vlogo? Bo pa morda le popustila slovenščina in se končno spet omejila samo na »dom in ognjišče«, kot vidi prihodnost jezikov z manjšim številom govorcev Skutnabb-Kangas. Zlasti v teh kriznih okoliščinah je upravičen dvom, da bo popustila država, se pravi končno opravila svojo dolžnost in omogočila vsakemu, ki se želi zaposliti ali študirati v RS, brezplačne obvezne in seveda ustrezne tečaje slovenščine. V evropskem prostoru ne bi bila takšna možnost nič posebnega tudi v državah z manjšim številom govorcev. – Kratek ekskurz v NPJP-ju (na dobrih dveh straneh od skupnih 32) v zvezi s slovenščino kot znanstvenim jezikom in jezikom univerze zasluži pozornost zaradi poskusa izstopa iz njegove siceršnje konceptualne naravnanosti. Razvidno je prizadevanje po spremembi jezikovne realnosti, v kateri raba globalnega jezika že vpliva na družbeno pa tudi politično vrednostno hierarhizacijo znanosti; pri tem izgubljata zlasti humanistika in družboslovje.
Ne vem, ali se dovolj zavedamo, da možnost spoznavanja jezika države oziroma sploh vsake jezikovne skupnosti v njegovem avtentičnem okolju ne učinkuje samo pragmatično, ampak odpira vrata v bistvu humboldtovskemu razumevanju kulture vsakega naroda, kar je lahko tudi temelj medkulturnosti; gre za pojem, ki se v besedilu pa tudi sicer v slovenskem prostoru večkrat mimogrede uporablja; sliši se res imenitno.
Zoran Božič
učitelj slovenščine in predavatelj na Univerzi v Novi Gorici
(Pričujoče razmišljanje se navezuje na naslednji ukrep Nacionalnega programa za jezikovno politiko 2012–2016: postaviti transparentne modele za smiselno vključevanje tujih študentov in univerzitetnih učiteljev s kakovostnimi vzporednimi programi in izbirnimi moduli, posebej oblikovanimi za izmenjavne študente, katerih predmete bi lahko izbirali tudi domači študenti).
Pri sedanjem stanju vloge tujih jezikov (beri: angleščine) v bitju in žitju slovenskega visokega šolstva in znanosti nikakor ne gre samo za vprašanje narodnega ponosa in samozavesti, kot bi lahko površno sklepali iz trditve Koseskega Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti!. Gre za mnogo več: za preživetje slovenstva in slovenske države, ki smo si jo mukoma in skozi stoletja ustvarili, vendar jo lahko tudi zelo hitro izgubimo.
Vedno pogosteje se dogaja, da v Republiki Sloveniji, kjer je državni in uradni jezik slovenščina, predavatelj zaradi peščice Neslovencev predava javnemu zboru Slovencev v angleščini. In ga ni junaka, ki bi protestiral, in ga ni upornika, ki bi zahteval prevajalca. Ne samo da gre za narobe svet, gre za okrnjeno suverenost in stanje, ki vsaj deloma spominja na okupacijo.
Premalo se zavedamo, da ima taka praksa dolgoročne in zelo škodljive posledice. Ne samo da s širjenjem angleščine in zanemarjanjem slovenščine na akademski ravni trpi razvoj slovenske znanstvene stroke, da se ožita njen domet in njeno obzorje, na ta način se znižuje tudi kakovost naših univerz in inštitutov, saj ne predavatelji ne študenti v tujem jeziku ne morejo dati in sprejeti toliko in takšnega znanja, kot bi ga lahko v materinščini.
Namesto ustvarjalnega mišljenja, ki ruši obstoječe in vodi k iskanju pravih rešitev, se z uporabo nematernega jezika spodbuja ponavljalno mišljenje, ki ne omogoča nobenega preboja v zagatnem družbenem položaju. Namesto raznovrstnosti jezikov in ohranjanja korenin se z nekritično uporabo angleščine pospešujeta enoličnost in brezobličnost, namesto kulture in umetnosti na domači tržnici pa se ponuja amerikanizirana zabava duhovnih veletrgovcev.
Naj se tisti, ki molče opazujejo sedanje pogubno dogajanje v slovenskem visokem šolstvu in znanosti, ki mu ne nasprotujejo ali ga celo podpirajo, zavedajo, da je slovenščina vendarle njihova materinščina. In ne daj bog, da bi se jim zgodilo tako kot premnogim Slovencem, ki so v preteklosti v Italiji, Avstriji, Avstraliji, Argentini in Kanadi hote pozabili na jezik svoje matere in učili svoje otroke čebljati samo italijansko, nemško, angleško, špansko ali francosko. In ti starši so na smrtni postelji, ko jih je doletela starostna pozaba, za pogovor z lastnimi otroki potrebovali prevajalca!
Erika Kržišnik
profesorica in predstojnica oddelka za slovenistiko FF
Ker sem pred časom pisala tako o Zakonu o javni rabi slovenščine (in bila proti »uzakonjanju« jezika) kakor tudi o Beli knjigi (in bila proti vpeljevanju slovensko-angleške dvojezičnosti s tem, da se otroci tako rekoč hkrati opismenjujejo v obeh jezikih), moram kaj reči tudi o predlaganem Nacionalnem programu za jezikovno politiko (NPJP).
Že pred branjem osnutka NPJP je treba vzeti v zakup dvoje: najprej to, da je govoriti o tej temi v skupnosti, ki je tako trdno utemeljena v jeziku, kot je slovenska, težka naloga; in dejstvo, da je Slovenija vključena v EU. Odpirati se razmišljanju o jeziku kot drugem/tujem in v tem okviru razmišljati o lastnem jeziku, kar stori ta osnutek, je zato oportuno. Načeloma imam po natančnem branju vtis, da je osnutek NPJP besedilo, ki celovito opiše sociolingvistični položaj v Sloveniji (v tem smislu je zanimiva primerjava s Slovenščino v javnosti s konca sedemdesetih let). Položaj jezika in jezikov predstavi stvarno, na trenutke celo realpolitično: tako se pri prikazu stanja v visokem šolstvu in znanosti nič več ne dela, da sploh ne bi smeli pristajati na večvrednost znanstvenih objav v tujem jeziku, temveč samo opozarja, da tako ravnanje ni dobro ne za jezikovno kompetenco slovenskih znanstvenikov ne za slovenski znanstveni revijalni tisk.
Po drugi strani ni mogoče spregledati, da je besedilo osnutka vsebinsko neuravnoteženo. Z jezikovnim izobraževanjem v zvezi s slovenščino kot prvim jezikom v Sloveniji se ukvarja manj kot z drugimi vrstami jezikovnega izobraževanja – je to posledica pomanjkanja strokovnjaka s tega področja v ekipi ali pa naj Belo knjigo razumemo kot integralni del NPJP? Neuravnoteženo je tudi razumevanje vloge maternega jezika. Seveda se strinjam s sestavljalci osnutka, da je »normalna« raba jezika do precejšnje mere pragmatična zadeva in da rojeni govorec izbere tisti jezik, ki mu zagotavlja večjo možnost, povedati tisto, kar hoče povedati, in tako, da mu ne bo vsak pregriznil vsake besede. Zaradi tega je opremljenost jezika s sodobnimi priročniki in elektronskimi zbirkami pomembna in prav je, da se to v dokumentu predstavi, nisem pa prepričana, da je bilo za to res treba popisati četrtino dokumenta. Pri tem pa ne reči nobene eksplicitne besede o tem, da je »normalna« raba jezika tudi pomembna identifikacijska točka: sem, kar/kakor govorim. Zlasti v uvodnem delu osnutka pogrešam samoumevno jezikovno hierarhijo: kaj je samoumevno na prvem mestu in kaj na vseh drugih. Hierarhizacija s poimenovanjem »prevladujoči jezik« za slovenščino v takem jezikovnopolitičnem dokumentu ni ustrezna, saj je kvantitativno merilo – pristajanje nanjo pri Slovencih lahko priča o precejšnji nepremišljenosti (seveda pa lahko tudi o precejšnji premišljenosti). Ko govorim o samoumevnosti slovenščine v Sloveniji, govorim o istem, kot govorita Nemec ali Francoz, ko govorita o samoumevnosti nemščine v Nemčiji ali francoščine v Franciji. – Bolj ko gre besedilo NPJP proti koncu, več je govora tudi o tem. Kot da so se avtorji osnutka proti koncu besedila sprostili.
Marko Snoj
predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Predlog resolucije na nekaterih mestih sicer zbuja pozitiven vtis, vendar žal ni niti popoln niti v vseh delih enako dober. Nepopolnost se na primer kaže v pomanjkanju ukrepa, ki bi poskušal preprečiti slabo jezikovno prakso skrajno brezvestnih uporabnikov. Ali ni že napočil čas, da onemogočimo že kar nerazumljive opise izdelkov in navodila za uporabo, kršenje pravopisnih pravil v sloganih tipa Vem zakaj in onesnaževanje tipa HappyPek, ki se širijo kot kuga in s svojo splošno prisotnostjo zbujajo nepotreben dvom pri uporabnikih ter gnev pri jezikovno ozaveščenih govorcih? Se res ne bi dalo, če ne drugače, z zakonom, preprečiti napisov na plakatih, ki ljudi sredi Slovenije vabijo v Leutschach/Stmk, kjer bo Int Tuning Srecanje 6.-9. Juni, ali na koncert, na katerem bodo nastopili najbolji hrvatski tamburaši?
Na vprašljivo kakovost bi na tem mestu opozoril le pri poglavju Jezikovni opis. Sestavljalci tu uvodoma pravilno ugotavljajo, da jezikovni opis sestavljata slovnica kot urejevalni del jezika in slovar kot poimenovalni. Njuni generični zastopniki so v knjižnih ali digitalnih oblikah dostopni slovnice in različni slovarji, od splošnega, ki je pri nas Slovar slovenskega knjižnega jezika, do specialnih, kot so na primer terminološki, frazeološki, etimološki in drugi slovarji. K tem jezikovnim opisom spretno pridaja še korpuse, ki pa niso na isti ravni, saj ti niso niti del jezika niti njegovega opisa, temveč gradivne zbirke in neposredni jezikovni vir za peščico najsposobnejših uporabnikov. Ta metodološki spodrsljaj seveda ni naključen, saj predlog resolucije že v naslednjem odstavku postavi korpuse pred slovarje in slovnice, seveda ne vseh, temveč domala le tiste, pri katerih nastanku tako ali drugače sodeluje zasebni zavod, katerega soustanovitelja sta predsednik in en član komisije za sestavo predloga resolucije.
Tudi kdor ne pozna razmer v slovenistični srenji, bo v tem delu predloga prepoznal težnjo po privatizaciji izdelave osnovnih jezikovnih priročnikov, morda celo pravopisa, podprto z na videz demokratičnim načinom odločanja, po kateri naj bi se čim več javnih sredstev za njihovo izdelavo prelilo v zasebni zavod, ki doslej ni izdelal še nobenega jezikovnega opisa, tiste, ki kontinuirano izdelujejo naše referenčne priročnike, pa pustila hirati na stranskem tiru. Si res želimo privatizacijsko zgodbo, katere tarča bo slovenski jezik?
Tone Peršak
pisatelj in svetnik v Državnem svetu
Avtorji osnutka v Uvodu poudarjajo, da niso za politiko zaščite in varovanja obstoječega stanja jezika, temveč za razvojno jezikovno politiko, ki naj izhaja iz spoštovanja tradicije in zgodovinskih danosti in priznavanja dejstva, da se jezik razvija (spreminja) in iz pravice in svobode posameznika glede rabe jezika. Gre za pomislek, da zakonska »zaščita vsaj posredno izhaja iz domneve, da bi brez trdnega pravnega okvira njene obvezne rabe govorci slovenščine v javni in uradni rabi svoj jezik množično opuščali.« Zato menijo: »Za nadaljnjo vitalnost in krepitev slovenščine je treba govorce predvsem motivirati za njeno rabo, hkrati pa jo temeljiteje opremiti z vsem, kar za svoje delovanje potrebujejo vsi sodobni jeziki in njihovi govorci.«
Pa vendar, tudi za varstvo okolja in narave skušamo ljudi motivirati in navdušiti in imamo kljub temu dva obsežna zakona in še vrsto predpisov, ki urejajo vprašanja in ukrepe varovanja, kazni za kršitve ipd. Je pa res, da zakon nič ne koristi, če država (politika, uprava) predpisanih ukrepov zaščite ne udejanja, in prav to poudarjajo avtorji osnutka kot enega od razlogov za mnenje, da zakonska zaščita ni smiselna. Hkrati pa vemo, da morajo tudi na področju motiviranja ključno vlogo odigrati država, njene službe in ustanove, ki pa se doslej niso izkazale. Gre potemtakem za vprašanje politične volje in odgovornosti, ki ju samo s sprejemom nacionalnega programa ni mogoče zagotoviti.
Z drugimi besedami, ključno je vprašanje, kako motivirati politiko.
Odgovor nanj je najbrž na dlani. Vsaj glavne naloge je treba predpisati; drugače še vprašanja o odgovornosti ni mogoče postaviti.
In naslednje vprašanje: za kakšen razvoj gre; za kakšno razvojno politiko? Gotovo ne za načrtovanje sprememb v tem smislu, da bi ta ali ona komisija predlagala ali celo predpisovala spremembe, na primer na ravni terminologije, slovnice, besedja … Najbrž je mišljeno, da bi neko telo ali strokovna skupina tehtala, ali so spremembe, ki jih prinaša vsakdanja raba jezika, sprejemljive in smiselne ali vsaj dopustne ali ne. Vendar pri tem ne gre samo za dopustnost s čistega jezikoslovnega vidika. Upoštevati bi kazalo tudi stališče, da je jezik tudi neke vrste dinamična »stvaritev«, ki izraža in celo soustvarja identiteto, nazore, stanje duha in duhovno zmožnost skupnosti, ki jezik govori. Če, denimo, razvoj slovenščine nakazuje, da iz nje izginja dvojina, je to po eni strani lahko povsem dopustno, po drugi strani pa gre, z vidika skupnostne identitete, za ugašanje neke vrednote, ki bi jo kazalo varovati in v okviru vzgoje in izobraževanja storiti vse, kar je mogoče, da bi pri ljudeh, govorcih in piscih, to vrednoto glede na vse, kar izraža, ohranjali. Skratka, treba bi jih bilo motivirati in ohranjanje, morda v okvirih izobraževanja in vzgoje, celo zahtevati. Vem, da je razmislek te vrste kočljiv, vendar je vprašanje povezano z zelo daljnosežnim razmislekom o tem, ali znotraj skupnosti in ali predvsem pri (politični) eliti skupnosti obstaja volja po samoohranitvi skupnosti, katere eno ključnih izraznih sredstev in hkrati medijev samouresničevanja je jezik. Izhajam s stališča, da je vsak jezik svet in zato je treba storiti vse, da obstane in se razvija in da ohranja vse svoje zmožnosti in še posebej mora biti za to zainteresirana skupnost, ki ga govori in najbolj seveda elita te skupnosti.
