Kakšno ženitno pogodbo je podpisal Janez Vajkard Valvasor

Polihistorjev skok v zakon. Premoženje ni bilo prepuščeno naključju.

Objavljeno
04. januar 2013 14.54
Milan Vogel, kultura
Milan Vogel, kultura

Prakso izbire mesečne arhivalije v Arhivu RS nadaljujejo tudi letos. Te dni so na svoji spletni strani objavili arhivalijo meseca oktobra Ženitni dogovor med Janezom Vajkardom Valvasorjem in Ano Rozino Graffenweger.

Avtorica besedila Danijela Juričić Čargo je na podlagi zgodovinskih virov zapisala, da je bilo sklepanje pisnih ženitnih dogovorov ali poročnih pogodb med srednjim in višjim plemstvom v srednjem veku običajna praksa.

»Z njimi se je določala višina denarnih prispevkov, ki sta jih zaročenca prinašala v zakon, pravne norme razpolaganja z njimi, vdovske podpore, pogoji dedovanja nepremičnega in premičnega premoženja ter pravne poti za primer nespoštovanja pogodbenih določil.

Poročni (denarni) prispevki so bili različni, vsi pa namenjeni skupnemu gospodinjstvu. Nevesta je v zakon prinašala doto, ženin pa zaženilo, jutrnjo, včasih tudi dodatno denarno darilo oziroma izboljšavo. Zaženilo je bilo neke vrste protiutež ženski doti, jutrnja pa darilo nevesti po prvi poročni noči.

Višina nevestinih prejemkov ni bila nikoli manjša od ženinovih, večinoma jih je presegala. Poročne prispevke sta načeloma dajala nevestin oče in ženin, pogosto pa tudi nevestini sorodniki. Dote in zaženila ni bilo mogoče dedovati izven rodbine darovalca. Jutrnja je ostala nevesti in njenim najbližjim dedičem v trajno last.«

Ženitni dogovor med Janezom Vajkardom Valvasorjem in njegovo prvo ženo Ano Rozino Graffenweger, ki ob podpisu pogodbe še ni bila stara štirinajst let (ženin je bil starejši sedemnajst let), je bila najdena v arhivu gospostva Krumperk, podpisana pa 5. julija 1672 na nevestinem domu v gradu Slatna.

Ponavadi so ženitni dogovor sklepali ženin in nevestini starši, ker pa je bil nevestin oče pokojni, so jo v njenem imenu podpisali mati in trije bratje. Poroka je bila pet dni po podpisu ženitnega dogovora v Šmartnem pri Litiji, par je nekaj mesecev živel na gradu Slatna, konec septembra istega leta pa sta kupila grad Bogenšperk.

Denarni prispevki za zakon niso bili slabi: 800 goldinarjev nevestine dote, ženin je prinesel 800 goldinarjev zaženila, prav toliko jutrnje in še 200 dukatov prostega darila. Kakšna naj bi bila usoda tega denarja?

»Nevesta bi smela v primeru ženinove smrti v obdobju najmanj enega leta in enega dneva od smrti ženina oziroma do dneva, ko bi se ponovno poročila, skupaj z morebitnimi zakonskimi otroki polno razpolagati z njihovim premoženjem,« je zapisala Danijela Juričić Čargo.

»V primeru vdovstva bi bila upravičena tudi do 100 dukatov letne (vdovske) podpore, ki bi jih morali priskrbeti ženinovi dediči, ter do uporabe hiše in vrta v Ljubljani.«

Natančno so določeni tudi pogoji dedovanja drugega premoženja, kar se je pozneje pokazalo še kako pametno: Ana Rozina je umrla stara komaj osemindvajset let, v petnajstih letih zakona se je rodilo devet otrok (odraslost so dočakali le ena od hčera in trije sinovi), polihistor pa se je vnovič poročil komaj tri mesece po ženini smrti.