Tiskane izdaje
O ustoličevanju koroških vojvod na Gosposvetskem polju je bilo tako na slovenski kot avstrijski (nemški) strani že veliko napisanega, a marsikaj kljub resnim in nepristranskim zgodovinskim študijam ostaja še vedno nejasno in bo takšno zaradi pomanjkanja zgodovinskih virov tudi ostalo.
Vsaj eno pa je zagotovo znano: poslednje ustoličevanje na Gosposvetskem polju po sicer že močno spremenjenem obredu se je izpričano zgodilo 18. marca 1414, torej natanko pred šestimi stoletji.
Najnovejše razprave, napisane na podlagi novih virov in tudi arheoloških izkopavanj, predvsem pa kritične primerjave doslej znanega in napisanega, zgodovinsko dogajanje, na katerem sta rasla tako nacionalno čustvovanje kot mit o zgodovinski vlogi enega ali drugega naroda, postavljajo na realna tla.
Še več: tudi po politični volji, ki je bila bolj kot zgodovinska dejstva netivo mednacionalnih in celo meddržavnih sporov med Slovenijo (Jugoslavijo) in Avstrijo, postajata knežji kamen in vojvodski prestol simbol skupne koroške zgodovine.
To potrjuje tudi dejstvo, da je sedanji koroški deželni glavar Peter Kaiser simbolični knežji kamen, ki ga je svobodnjaški Jörg Haider ukazal prenesti iz muzeja v prostore deželnega parlamenta, spet premestil v dvorano koroških grbov v Deželnem dvorcu, prav tako so simbol knežjega kamna v začetku lanskega poletja odstranili iz glave uradnih dopisov deželnega zbora.
Kot poroča Janez Stergar v zborniku člankov Poslednje ustoličevanje na Gosposvetskem polju, ki ga je pred kratkim izdal Svetovni slovenski kongres, je Kaiser prejemnikom svojih elektronskih sporočil zapisal: »V optimističnem novem političnem vzdušju na Koroškem sem rahlo zastrigel z ušesi ob vesti (na slovenski spletni strani ORF) o novem uradnem logotipu na tiskovinah Dežele Koroške.
Knežji kamen so z logotipa umaknili, češ da je povzročil »v preteklosti nesoglasja in diskrepanco med Slovenijo in Koroško». Deželi Koroški se ne bi bilo potrebno odrekati tega zgodovinskega simbola, pač pa bi morda lahko pričakovali napis v dveh deželnih jezikih.«
Naj na tem mestu spomnimo le, da je knežji kamen tudi pri nas simbol vsega, kar je povezano z zgodovino Karantanije, in na razburjanje koroške nacionalistične javnosti, ko je Slovenija na svojem kovancu za dva centa upodobila knežji kamen, prav nič pa se ista koroška (avstrijska) javnost ni razburjala, ko je Avstrija na svojih kovancih za pet šilingov že prej upodobila lipicance, na kar jih je opozorila avstrijska zgodovinarka Sabine Nikolay.
Če ne omenjamo manipuliranj Zmaga Jelinčiča, ki je javno zahteval, da je treba trenutno verjetno najkompetentnejšega slovenskega zgodovinarja za to področje, akademika Petra Štiha, zaradi njegovih ugotovitev nagnati s fakultete.
Gotovo si je podoben gnev nacionalistov zaslužil tudi z izjavami na predstavitvi knjige omenjene zgodovinarke v Koroškem deželnem arhivu, ko je trdil, da koroški Slovenci na knežji kamen gledajo predvsem kot na simbol »slovenstva in ne kot simbol dežele Koroške in s tem kot pomembno oporo ogroženi identiteti ... Knežji kamen je zgodovinsko gledano nedvomno spomenik koroške preteklosti« in ima zaradi zgodovinskega konteksta ustoličevanja »vse možnosti, da postane v novih časih evropskega združevanja simbol skupne zgodovine, ki smo jo zaradi delitev v 19. in 20. stoletju izgubili iz svojega spomina in obzorja«.
Odprtih še veliko vprašanj
Še eno dejstvo, povezano z ustoličevanjem koroških vojvod, ni sporno: da je obred potekal v slovanskem, če že ne slovenskem jeziku, ki se je takrat že oblikoval v prepoznavno slovansko jezikovno skupino. Še vedno pa ostaja veliko odprtih vprašanj: ali se je izbira deželnega kneza na tak način začela že v 7. oz. 8. stoletju in kako se je v vseh teh stoletjih spreminjala in preoblikovala v podobo, ki jo vsaj približno poznamo danes; kje je potekal obred ustoličevanja, saj ni nujno, da je knežji kamen, ki je nazadnje stal na Krnskem gradu, tam bil od vsega začetka (če je verjeti najnovejšim arheološkim izkopavanjem avstrijskih arheologov, v 10. stoletju na Krnskem gradu ni bilo nič slovenskega, vendar po Štihu to nikakor ne izpodkopava teze, da je »ustoličevanje izvorno povezano s slovansko Karantanijo (od tu jezik obreda) – lahko le dvomimo, da je ta obred izvorno potekal na Krnskem gradu«).
Ali se ni vse skupaj dogajalo le na vojvodskem prestolu in zakaj je ta fevdalni simbol dvojen; ali dejstvo, da je kmet kosez simbolično izročal oblast vojvodi, potrjuje obstoj svobodne države Karantanije in njeno demokratično ureditev nekakšne »demokratične republike« s »kmečko aristokracijo«, knezom in »parlamentom«, ki naj bi ga predstavljal zbor kosezov ...?
Manj spomina kot v preteklosti
Še marsikateri odgovor bo treba poiskati, da ta »simbol slovenstva« ne bo stal v senci mračnega nacionalizma in enostranskega prisvajanja, a razlogov, da se večstoletnega dogajanja na Gosposvetskem polju spomnimo vsaj ob okroglih obletnicah, ne manjka.
Če je bilo pred stotimi leti kar nekaj živahnega spominjanja (tudi s študentskimi demonstracijami), čeprav je vmes posegla 1. svetovna vojna, in se je petdeset let pozneje na Poljani pri Prevaljah po kronistu zbralo kar okrog pet tisoč ljudi, je letos napovedanih obeležitev manj, kakšne »osrednje« pa sploh ni.
Največ dogodkov (predavanj, razstav, koncertov) pripravlja KD Mohorjan na Prevaljah, Svetovni slovenski kongres je izdal že omenjani zbornik prispevkov z lanskoletnega posveta, celovška Mohorjeva pripravlja izdajo razglednic na temo ustoličevanja, Pošta Slovenije je izdala priložnostno znamko in pisemsko ovojnico, kakšne utrinke pa pripravljata tudi nacionalna radio in televizija.
