Mednarodni bienale sodobne umetnosti Manifesta, po EMK prav gotovo najbolj prestižen in vpliven umetniški dogodek, so prvič priredili leta 1996 v Rotterdamu, njegovo poslanstvo pa je bilo
v kontekstu odmevnih in profiliranih institucij: Beneškemu bienalu in kasselski Dokumenti predstaviti še neuveljavljene umetnike mlajše generacije. Luksemburg je prireditev gostil leta 1998, istega leta je mednarodni odbor Manifeste odločil, da bo Manifesto leta 2000 priredila Ljubljana.
Njen koordinator je postal višji kustos Moderne galerije Igor Zabel. Odbor Manifeste mu je, sledeč svojim protokolom, za izvedbo ponudil štiri kustose in Zabel je sprejel vse: Francesca Bonamija, Oleja Boumana, Mario Hlavajovo in Kathrin Rhomberg. Med njimi je prihajalo do konceptualnih nesoglasij, na koncu so pod naslovom Borderline Syndrome, ki je aludiral tako na psihoanalitično ime za patologijo kot na problem meja
v umetnosti in v svetu, izbrali dela 59 umetnikov, ki so predstavili 49 artefaktov in 9 postavitev. Potekal je na različnih lokacijah (od Moderne galerije, MGLC, Narodnega muzeja, Cankarjevega doma do RTV Slovenija) in tudi na odprtih prizoriščih.
Prireditev, ki je trajala tri mesece, je stala milijon dolarjev, privabila pa je okoli sedem tisoč obiskovalcev. Začela se je s predstavo Drive-In Camillo Emila Hrvatina, prinesla odprtje zbirke (MG) umetniških del vzhodne Evrope Arteast 2000+, med bolj uspele dogodke pa sodi simpozij Borderline Syndrome, na katerem so poleg domačih teoretskih imen nastopili tudi avstrijski teoretik Robert Pfaller, ameriški filozof Frederic Jameson, teoretičarka psihoanalitične usmeritve Parveen Adams in drugi.
Očitki kritike so bili predvsem, da prireditvi, ki se je pričela z velikim medijskim pompom, v treh mesecih ni uspelo nagovoriti širšega občinstva. Nekateri so ji očitali preveč teoretskega samoutemeljevanja in premalo vsebine pri izboru in izvedbi projekta. Podobno kot EMK tudi Manifesta v Ljubljani ni pustila trajnejšega pečata.