Tiskane izdaje
V središču današnje 14. redne seje nacionalnega sveta za kulturo (NSK), ki jo je vodil predsednik Miran Zupanič, je bila razprava o javni dostopnosti dobrin umetnosti in kulture, ki sta jo predlagala ter z uvodnima prispevkoma in povabljenimi gosti kakovostno zastavila člana NSK Miran Mohar in dr. Jože Vogrinc.
Dr. Jože Vogrinc je povabil k razpravi o dostopnosti kulture »z zavestjo, da je njena dostopnost vsakomur v javnem interesu in da je javni interes vsakogar in vedno, da se lahko v polni meri človeško udejanja«. Po njegovem lahko veliko več, kot doslej, k uresničevanju javnega interesa v kulturi prispevajo zasebniki.
Ob populističnem političnem opletanju s pojmoma dostopnosti ter javno-zasebnega partnerstva v kulturni politiki je pogrešal konkretne zglede in ideje z različnih področij umetnosti in kulture. Pojem dostopnosti se po njegovem z gospodarsko recesijo vse bolj krči oziroma ga vse bolj nadomešča zasebni interes, kateremu je javni interes le lepotni dodatek. Govoriti o javnem interesu in javni dostopnosti kulturnih dobrin pomeni po njegovem zavarovati interes vsakogar tudi za vse tisto, kar ni koristno ali pridobitno in česar dobičkovno usmerjeni zasebni interes praviloma ne bo podpiral.
Miran Mohar je izhajal iz ugotovitve, da »umetnostni sistem« (tako v Sloveniji kot v državah Vzhodne Evrope) ni razvit. Zaradi manka zasebnih galerij z mednarodnim ugledom, zbirateljev sodobne umetnosti, organizirane teoretske produkcije, primernega izobraževanja, rednih odkupov muzejev in galerij … je finančna in simbolna vrednost umetniških stvaritev nizka, posledica pa je tudi naša izključenost iz mnogo bolj razvitega mednarodnega umetnostnega sistema. Ustanovitev več zasebnih galerij po njegovem ne pomeni komercializacije umetnosti, ampak je nacionalni interes »par excellence«.
»V času, ko država ni sposobna podpirati in braniti javnega interesa, so civilne pobude in projekti še toliko pomembnejši. … Diverzifikacija možnosti umetnostne produkcije bi pomenila resno podporo umetnostni sceni v lokalnem in tudi širšem mednarodnem kontekstu.«
Z različnimi viri in oblikami financiranja umetnosti bi v državi nastalo tudi bistveno bolj zdravo in produktivno okolje za nastajanje umetnostnega trga sodobne umetnosti ter bolj povezalo naše umetnike z mednarodnim okoljem.
Javne vire bo treba nadomeščati
Univerzitetni profesor dr. Franjo Štiblar s Pravne fakultete UL je povedal, da povpraševanje po kulturi v razmerah recesije pri nas upada za več kot desetino ter da je socialno razslojevanje v Sloveniji že hujše kot v Nemčiji. Ob napovedanih restrikcijah v javnem sektorju lahko pričakuje kultura podvojene posledice, zaradi česar bo nujno potrebno javna proračunska sredstva nadomeščati iz drugih virov (iz zasebnih in iz tujine).
Za te potrebe bo ključnega pomena učinkovito vodenje in upravljanje (menedžiranje) kulturnih ustanov, ki je trenutno huda zavora razvoja. Organizirati bo potrebno posebno ustanovo za izvoz slovenske kulture ter za pridobivanje ustreznega tujega znanja in investicij iz tujine. Po njegovem bi morala država minimalni standard družbenih dejavnosti zagotavljati iz javnih virov vsem državljanom, nadstandard pa bi si morali zagotavljati iz zasebnih virov po zmožnostih.
Bojte se Danajcev
Univerzitetni profesor dr. Slavko Splichal s Fakultete za družbene vede UL je poudaril, da je ideja javnega interesa radikalna kritika tržne metafore in da mora biti zagotovljena javna dostopnost za tisto, za kar trg ne more biti kriterij vrednosti proizvodov in storitev. Javni interes pa pomeni tudi uresničevanje temeljnih človekovih pravic. Dobrine v javnem interesu morajo biti »obče dostopne«, kar pa vsebuje tudi načelo »distributivne pravičnosti«, pri katerem se začenjajo težave (kaj je predmet in kdo so osebki pravične distribucije?).
Opozoril je na notranje nasprotje v terminu »javni interes«, saj »javno« vsebuje univerzalnost, splošnost, »interes« pa je nekaj izrazito posamičnega in ni nikoli en sam. Združiti oboje pa pomeni oblikovati »nacionalni interes«, ki rad preraste v »državni interes« in kot tak lahko pomeni nevarnost za svobodo in avtonomijo umetnosti. V tej zvezi je posvaril pred »darovi Danajcev« oz. države, ki lahko umetnost tudi zadušijo.
Subvencije in olajšave
Podjetnik in mecen umetnosti Igor Lah je očital kulturni politiki Slovenije pomanjkanje prioritet nacionalnega interesa in opaznejšega razvojnega fokusa. Zavzel se je za državne subvencije za zasebne galerije, ki so pripravljene razstavljati in prodajati dela slovenskih umetnikov na mednarodnem trgu (in takoj za ukinitev galerije A + A v Benetkah!).
Prav tako je predlagal davčne olajšave za nakup umetnin, ki jih lastniki naredijo dostopne javnosti, ter za investitorje poslovnih stavb in stanovanjskih, ki vlagajo v likovno obogatitev okolja in prostorov. Brez ustreznejše zakonodaje o zasebnih fundacijah po njegovem tudi ne bo napredka na tem področju podpore umetnosti.
Lastnik in direktor Galerije Ganes Pratt Primož Nemec je opozoril na splošno miselnost, po kateri je vse zasebno le profitoljubno in špekulativno. Po njegovem se galerije premalo ukvarjajo s preživetjem sodelujočih umetnikov, država ne izrazi prioritet, pravila igre pa nenehno spreminja. Premalo pa je tudi sodelovanja med sorodnimi ustanovami, brez katerega nimamo nobenih razvojnih možnosti.
V razpravi, ki tokrat ni navrgla sklepov, so sodelovali (z ministrstva za kulturo) dr. Sonja Kralj Bervar in Jožef Školč, direktor zavoda Maska Janez Janša ter poleg obeh predlagateljev iz NSK še dr. Barbara Jaki, Matjaž Zupančič in Miran Zupanič, ki je ugotovil, da je državna kulturna politika trenutno v stabilnem pat položaju oziroma stanju omrtvičenosti. Ni sposobna niti izvajanja javnega interesa niti iskanja odrešilnega izhoda.
