Tiskane izdaje
»V štirih dneh, ki sem jih preživela s Corneliusom Gurlittom, sem imela občutek, da sem vstopila v časovni stroj,« je povedala novinarka revije Der Spiegel Özlem Gezer, ki je skrivnostnega človeka, pri katerem so našli več kot 1400 dragocenih umetniških del, nedavno spremljala med obiskom pri zdravniku.
Odisejade najdenih del v nacističnem času »izrojene« umetnosti še ni konec.
»V štirih dneh, ki sem jih preživela s Corneliusom Gurlittom, sem imela občutek, da sem vstopila v časovni stroj,« je povedala novinarka revije Der Spiegel Özlem Gezer, ki je skrivnostnega človeka, pri katerem so našli več kot 1400 dragocenih umetniških del, nedavno spremljala med obiskom pri zdravniku. Odisejade najdenih del v nacističnem času »izrojene« umetnosti še ni konec.
Osemdesetletni starec se je iz svojega stanovanja v münchenskem Schwabingu s taksijem odpeljal do železniške postaje in od tam s hitrim vlakom v več kot sto kilometrov oddaljeno ordinacijo, najprej pa v hotel. Pregled svojega šibkega srca je imel v četrtek, na pot pa se je odpravil že v torek: tako kot vsi, ki so jim stiki z drugimi ljudmi huda muka, tudi Cornelius Gurlitt ob nujnih primerih, ko mora iz varnega stanovanja, načrtuje vsak korak.
Vozovnico je kupil že pred meseci, na staromoden način, s pismom, je rezerviral sobo v hotelu, tako da se mu s hotelskimi uslužbenci sploh ni bilo treba pogovarjati. Tudi novinarki je na posnetku, ki ga je mogoče videti na Spieglovi spletni strani, odgovarjal na kratko in ves čas zavzeto prebiral časopis, kot človek, ki se je odvadil pogovarjati z drugimi ljudmi ali pa se celo nikoli ni navadil. V kovčku je imel poleg pižame shranjen kruh z namazom in svojo najljubšo limonado, ne more si niti predstavljati, da bi jedel kje drugje kot v skromni hotelski sobi s poceni slikami na stenah.
Najbrž bi tudi Cornelius Gurlitt še najraje vstopil v časovni stroj in se odpeljal v čase, ko se je lahko vsak zvečer zatopil v resnične in dragocene umetnine. To je bilo pred zgodnjim jutrom spomladi leta 2011, ko so na vrata njegovega stanovanja potrkali uradniki carinske uprave v prepričanju, da bodo našli denar sumljivega izvora.
Nekaj mesecev pred tem so pri belolasem starcu na vlaku iz Züricha proti Münchnu odkrili devet tisoč evrov v novih bankovcih po petsto evrov in vidno živčen starec se je cariniku zdel sumljiv, čeprav je nemškim državljanom iz Švice sicer dovoljeno prinesti še tisoč evrov več.
Odredili so nadaljnje preiskave in ugotovili, da Cornelius Gurlitt za nemške oblasti pravzaprav ne obstaja, nikoli ni delal, ni imel niti zdravstvenega zavarovanja. Ko so potrkali na njegova vrata, so namesto skritih zavitkov denarja dvomljivega izvora odkrili slikarsko bogastvo stoletja.
»Izrojena« umetnost
Več kot tisoč del umetnikov, kot so Picasso, Chagall, Matisse, Nolde, Marc, Beckmann, Klee, Kokoschka, Liebermann, Kirchner, Dürer, Renoir in Munch, je presunilo vso svetovno javnost, še posebej, ker so jih našli v stanovanju sina Hildebranda Gurlitta, enega od redkih uradnih preprodajalcev tako imenovane »izrojene« umetnosti v času nacističnega režima. Izrojene zato, ker so jo ustvarjali judovski umetniki ali pa se ni ujemala s predstavami nesojenega slikarja Adolfa Hitlerja o lepi arijski umetnosti.
»Če bi živel kjerkoli drugje, se to ne bi zgodilo,« Cornelius Gurlitt za svojo nesrečo obtožuje München. In res so cariniki na progi med bavarsko prestolnico in Švico še posebej pozorni na nemške davčne utajevalce, ki nosijo svoj denar čez mejo. München je za starca tudi sicer izvor vsega zla, Spieglovi novinarki je govoril o Hitlerjevi predstavitvi programa NSDAP v znameniti Hofbräuhaus in o svojem prepričanju, da zlo mesta nikoli ni popolnoma zapustilo.
Njegova mati si je po očetovi smrti leta 1956 v prometni nesreči zaželela boemskega življenja v bogatem mestu in je v Schwabingu kupila dve stanovanji, verjetno tudi ona s prodajo slik iz očetove zbirke, s čimer se je preživljal tudi sin. A je prodajal le, če res ni mogel drugače, kajti slike so bile edina ljubezen njegovega življenja.
Celo ob materini smrti in pred dvema letoma ob smrti edine sestre menda ni tako trpel kot tistega jutra, ko je moral opazovati carinike, ki so zavijali in odnašali eno sliko za drugo. Ko so opravili, so k njemu poslali psihologinjo, kar se mu je zdelo še posebej strašno. Odslovil jo je z zagotovilom, da ne misli na samomor.
V imenu očeta
Cornelius Gurlitt nenehno misli na čase, ko si je lahko vsak večer izbral svoje najljubše slike, si jih razstavil in se potopil vanje. Upa, da se bodo ti vrnili. V resnici se je seveda potopil v spomin na svojega ljubljenega pokojnega očeta, ki je bil v njegovih očeh vse, kar sam ni bil: šarmanten svetovljan, pa še poštenjak in žrtev.
Če mnogi kritiki verjamejo, da je Hildebrand Gurlitt pridobil svojo umetniško zbirko tudi z izkoriščanjem nesreče judovskih lastnikov, ki so v strahu za življenje prodajali svoje umetnine na pol zastonj, je njegov sin prepričan, da oče nikoli ne bi izkoriščal nesreče drugih. Nasprotno, po njegovih besedah se je sam žrtvoval, da je rešil umetnine pred nacističnim uničenjem. V boju za očetovo čast je starec napovedal, da prostovoljno ne bo dal niti ene slike, četudi pravi, da mu je vseeno, kaj se bo z njimi dogajalo po njegovi smrti.
Povsem mogoče je, da bo augsburško tožilstvo Gurlittu res vrnilo vsaj del zaseženih del, starec ima prav, ko zatrjuje, da z njegovimi deli ravnajo čisto drugače kot s številnimi umetninami v nemških in avstrijskih muzejih, ki so za mnoge strokovnjake spornega izvora.
To vseeno ne spreminja grozljivih krivic do številnih prvotnih lastnikov del »izrojene« umetnosti, ki ji je ponovno razkrila Gurlittova zbirka in jih v povojni Nemčiji nikoli niso popolnoma poravnali. Če je sin užaljen, je njegova mati lagala oblastem, da so dragocena dela izginila v požarih med zavezniškim bombardiranjem Dresdna.
In kaj se lahko z njimi zgodi zdaj, če jih bodo res vrnili nemočnemu starcu z naslovom v vseh svetovnih medijih, dostopnim za vse svetovne zločince? Cornelius Gurlitt si želi le vrnitve miru in svojih slik, a to dvoje najbrž do njegove smrti nikoli več ne bo sodilo skupaj.
