Tiskane izdaje
Prenova Narodne galerije v Ljubljani je še v polnem teku, vendar njena zunanjščina že kaže malone končno podobo. Po priključitvi dela, ki ga je naseljevalo Športno društvo Narodni dom, galerijski kompleks tvorijo tri celovite med seboj povezane stavbe.
Obnovljena fasada je že vidna s Prešernove in Prežihove, medtem ko je s Cankarjeve ceste še zakrita. Tudi notranjščina ponekod nakazuje končni videz, tako v delu, kjer so bili telovadni prostori, kot v stari palači Narodne galerije, ki jo prav tako obnavljajo.
To je tretja faza temeljite prenove galerije, ki je tudi zadnja. Prva faza je bil prizidek na mestu podrtega Kluba poslancev na Puharjevi ulici leta 1993 po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja, v katerem so upravni in razstavni prostori. Oblikovan je v postmodernističnem slogu.
Zaradi likovne forme tega prizidka je bilo v javnosti kar precej polemik. Fasadni ovoj spominja na staro palačo Narodnega doma, pa vendar je drugačen, na zunanjščini se v modernizirani formi ponovijo nekateri elementi in okrasje. To je bilo zadnje Ravnikarjevo delo pred njegovo smrtjo, ki so ga v resnici v veliki meri opravili njegovi sodelavci in učenci.
Prizidek Sadarja in Vuge
Druga faza prenove iz leta 2001 je bila vmesni stekleni del med Ravnikarjevim prizidkom in historično palačo Narodnega doma po načrtih biroja Sadar Vuga, ki je prav tako sprožil številne polemike. Nekateri so se do zdaj navadili na steklenjak, drugi se ne bodo nikoli. A treba je reči, da je po zdajšnji prenovi fasade stare palače tridelni kompleks videti precej bolje, četudi je vsak del zgrajen v drugačnem slogu.
Novodobni arhitekti pač niso mogli graditi prizidkov v neorenesančnem slogu, v katerem je zgrajena palača, prihaja pa zdaj bolj do izraza to, da ima Ravnikarjeva ponovitev nekaterih elementov s palače vendarle smisel. In naj se zdi vmesni stekleni del še tako hladen in neinventiven, je zaradi slogovne nevtralnosti in kontrasta z drugima masivnima deloma najbrž edina smiselna likovna rešitev. Žal pa se je pokazala kot nefunkcionalna za galerijske standarde, velik problem tega prizidka je tudi, da prepušča dež in morajo deževnico loviti v vedra.
Narodni dom, kot se je izvorno imenovala palača, so zgradili na pobudo narodno zavednih krogov, ki so se v Ljubljani oblikovali v drugi polovici 19. stoletja. Projekt češkega arhitekta Františka Škabrouta so izbrali na javnem arhitekturnem natečaju, v zgradbi pa naj bi bili prostori za Narodno čitalnico, Matico slovensko, Telovadno društvo Sokol, Dramatično društvo, restavracijo s kavarno, pivnico ...
Gradnja se je začela marca 1894, vmes je poslopje delno poškodoval potres 1895, dela pa so bila končana že oktobra 1896, torej v vsega dobrih dveh letih. Za primerjavo: za prenovo, ki poteka zdaj, je zgolj priprava gradbenega dovoljenja zahtevala dve leti, dve leti sta bili porabljeni za pripravo financiranja in izbiro izvajalca, dve leti pa bodo vzela prenovitvena dela.
Narodna galerija se je vselila v palačo šele leta 1926. Glede lokacije Narodnega doma je bilo takrat kar nekaj pomislekov, ker je veljala za obrobje mesta. Bila pa je to prva javna stavba v Ljubljani z električno razsvetljavo. Prvotno večnamenskost stavbe izraža več vhodov: glavni, poudarjeni s kupolo, je s Cankarjeve in dva stranska. Pozneje so dodali vhod tudi v steklenem prizidku s Prešernove, v tem delu je bil sprva mišljen tudi na nasprotni strani in naj bi neposredno povezoval galerijo z mestom.
A do realizacije iz več razlogov ni prišlo, ni pa izključeno, da kdaj v prihodnosti ne bo. Če bodo finančne možnosti dopuščale, bosta v prihodnje v rabi, odvisno od prireditve, vhoda s Prešernove in Cankarjeve kot osrednja, stranska vhoda pa bosta z vzhodne in zahodne strani. Stari objekt bo po novem v pritličju povezan s steklenim delom, kjer je vhodna avla Narodne galerije z Robbovim vodnjakom.
Tako bo po novem glavni vhod, tudi v staro stavbo Narodne galerije, skozi stekleno avlo, ki pa je, resnici na ljubo, manj reprezentativen, kot je bil dosedanji s Cankarjeve z očarljivim trgom pred poslopjem. Zaradi večje reprezentativnosti bo ta postal protokolarni vhod, skozenj pa se bo vstopalo tudi na prireditve v veliki dvorani.
Današnje pročelje in tlorisi se bistveno ne razlikujejo od izvornih. Preprosta členitev s poudarjeno rustiko pritličij in svetlejša fasadna barva sta bili v zasnovi v kontrastu z uradno sivino in zelenim tonom državnih ustanov. Zaradi pomanjkanja denarja so ostale niše na glavnem pročelju brez skulptur in tako je ostalo do danes.
Skromni začetki
Kako se je v prostorih Narodnega doma sploh znašla Narodna galerija? Po izbruhu prve svetovne vojne se je krepila zavest slovenskega naroda in je malo pred koncem vojne spodbudila ustanovitev društva Narodna galerija. Društvo se je namenilo v Narodnem domu zbrati likovno dediščino preteklih obdobij in takratnega časa z našega ozemlja. Leta 1928 so v petih sobah Narodnega doma postavili prve umetnine, ki so jih pridobili na različne načine. V ta namen so takrat prvič prenovili prostore.
Med drugo svetovno vojno so stavbo delno naselili italijanski okupatorji, ko so leta 1943 prišli Nemci, je morala večina umetnin v depo, a so vojno srečno prestale. Po vojni je kazalo, da bo v palači slovenski parlament, vendar so si oblastniki po posredovanju Božidarja Jakca premislili. Leta 1946 je bila Narodna galerija podržavljena in prostori so zaradi naraščajoče zbirke umetnin kmalu postali pretesni. Sledilo je več manjših prenov in širili so se razstavni prostori.
Z zdajšnjo prenovo stare stavbe bo Narodna galerija pridobila dodatne prostore za postavitev stalnih in posebnih zbirk, depoje, restavratorske in mizarske delavnice, vzdrževalni servis itd. Hkrati so stavbo tudi protipotresno učvrstili in poskrbeli za večjo energetsko učinkovitost.
Skupne nove funkcionalne površine Narodne galerije v stari palači merijo nekaj več kot 2000 kvadratnih metrov, od tega so razstavnim prostorom namenili 656 kvadratnih metrov. Te nove površine je galerija pridobila zaradi izselitve Športnega društva Narodni dom ter rekonstrukcije in preureditve prostorov, ki jih je galerija že zasedala, a so bili iz različnih razlogov neizkoriščeni (neustrezna povezava z drugimi prostori, neprimerna klima ipd).
V prenovljenih prostorih palače bo osrednja pridobitev prostor za razširjeno stalno zbirko slovenske umetnosti: površina stalne zbirke se bo povečala približno za tretjino, največji delež odpade na dvorano (dosedanjo telovadnico), del tudi na kletni prostor pod glavnim vhodom v palačo.
Slovenska umetnost je nujno potrebovala večji prostor, saj je galerija v zadnjih desetih letih v inventarne knjige vpisala šest tisoč na novo pridobljenih umetnin. Večina izbranih del za razširjeno stalno zbirko slovenske umetnosti je še v restavratorski obdelavi.
Za občasne razstave bodo poleg dosedanjih treh lokacij (razstavišče, vhodna avla in galerija Narodni dom) vzpostavili še razstavni prostor v kletnem delu, tako imenovani kripti, ki bo večnamenski prostor za razstave del na papirju (risbe, grafike, fotografije) in sprejeme za manjše skupine ter koncerte. Nov razstavni prostor površine 170 kvadratnih metrov bo namenjen predstavitvam del, ki nastajajo v okviru izobraževalnega oddelka Narodne galerije.
Zaključeno zasebno zbirko – dela Zorana Mušiča –, ki jo je galerija pred kratkim pridobila z volilom, bodo umestili v ločen pritlični prostor ob Prešernovi cesti.
Z modernizacijo vseh prostorov v stari palači bo Slovenija dobila sodoben muzej, ki bo ustrezal visokim standardom za predstavljanje umetnostnega gradiva. Pod idejno zasnovo prenove se je podpisal arhitekturni biro Šabec Kalan Šabec, izvedbeno pa je projekt izdelal biro Api, izbran z javnim natečajem. Dela bodo končana sredi prihodnjega leta.
