Naše stoletje v dobro dediščine

Obletnica »tihe« stroke: Sto let organiziranega varstva kulturne dediščine v Sloveniji.

čet, 14.03.2013, 21:00

Za začetek organiziranega ukvarjanja s kulturno dediščino stroka šteje imenovanje umetnostnega zgodovinarja Franceta Steleta za konservatorja v novoustanovljenem Spomeniškem uradu v Ljubljani. Pisalo se je leto 1913, bil je dvanajsti junij in leto prej je Stele doktoriral z disertacijo o srednjeveškem stenskem slikarstvu na Kranjskem. Službo konservatorja je opravljal do leta 1938.
»Z imenovanjem Steleta je bila ustvarjena trdna osnova za razvoj varstva dediščine v smeri, kot jo poznajo vse kulturno razvite države. Stele je začrtal teoretsko osnovo varstva in se pri tem oprl na spomeniško doktrino svojega učitelja Maxa Dvořáka in njegovega predhodnika Aloisa Riegla,« je povedala Jelka Pirkovič.­ Njegovo praktično delovanje je slonelo na pridobivanju podatkov na terenu, objavljanju spoznanj in popularizaciji varstva. Spomenike je Stele pojmoval kot zgodovinske priče preteklosti, v svojih spominih pa zapisal, da je »konservatorstvo neprestan boj«.
Rimski zid na Mirju
Tako rekoč pionirski projekt varstvene prakse je bil predlog za ureditev Rimskega zidu iz leta 1926. Vodja spomeniškega urada France Stele je napisal knjižico V obrambo Rimskega zidu in leta 1926 je na predlog konservatorskega društva mestna občina sklenila zid obnoviti po načrtih Jožeta Plečnika. Dela so dokončali leta 1936. Jože Plečnik je ostanke rimskega obzidja tudi preoblikoval in med drugim naredil dva nova prehoda. Po šestinsedemdesetih letih je bil leta 2012 Rimski zid deležen ponovnih konservatorsko-restavratorskih posegov.
Pravni temelji zaščite
Leta 1948 je bil sprejet Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti v Ljudski republiki Sloveniji, pred tem pa je že veljal leta 1945 sprejeti zvezni zakon. »To je dejanski začetek pravnega varstva kulturne dediščine,« je povedala Pirkovičeva. Že prej so seveda obstajale razne podlage, denimo podaljšana veljavnost, kar zadeva izvoza kulturnih predmetov, še iz časa Avstroogrske. Prav tako je za pravno zavarovanje kulturnih spomenikov in območij znotraj urbanističnega urejanja veljal Gradbeni zakon Kraljevine Jugoslavije iz leta 1931. Tako sta obe največji mesti, Ljubljana in Maribor, takrat sprejeli pravilnika o varstvu spomenikov in arheoloških raziskavah, ki sta omogočala posamezne ukrepe, konservatorji so lahko sodelovali v gradbenih odborih. Pred drugo vojno so pridobivali podatke o tem, kje sploh je dediščina in kako naj bi se z njo ravnalo.
Zgodovina spreminjanja zakonodaje je rahlo zapletena, a najpomembnejše je, je poudarila Pirkovičeva, da se je postopoma gradil pravni temelj za varstvene ukrepe in da je bila dana možnost za okrepitev in regionalizacijo spomeniške službe. Ustanovljen je bil Zavod za staro Ljubljano (1957), potem mariborski regionalni zavod, za njim so sledili vsi drugi. Varstvo narave se je uveljavilo vzporedno z varstvom kulturne dediščine. Leta 1981 je bil namreč sprejet Zakon o naravni in kulturni dediščini. Ureditev je veljala do leta 1995, ko se je varstvo narave izločilo, hkrati pa je bila arhivska dejavnost posebej urejena. »Varstvo kulturne dediščine je lahko učinkovito le, če je usklajeno z drugo zakonodajo, predvsem s področja prostorskega načrtovanja in graditve.«
Register kulturne dediščine
V začetku devetdesetih let so se v stroki začeli pogovarjati o tem, kako vzpostaviti računalniško podprt register nepremične kulturne dediščine. Eksperimentalna različica je bila pripravljena leta 1996, njegova osnova z določeno nadgradnjo velja še danes in obsega vse zvrsti dediščine: 29.000 enot je popisanih ob upoštevanju mednarodnih standardov.
Poseben primer so spomeniki državnega pomena, torej najpomembnejši spomeniki v Sloveniji, ki imajo nacionalni pomen. Pravna podlaga za določitev je bila dana z letom 1981, a do leta 1999 ni bil razglašen niti en spomenik. Šele z novim zakonom so  začeli sprejemati odloke o razglasitvah, šlo je predvsem za objekte, ki so bili pred tem izvzeti privatizacije. Danes ima tristo spomenikov status spomenika državnega pomena. Kar je predvideno za seznam svetovne dediščine, mora biti seveda podprto tudi s strani države.
Poklici, študiji
S kulturno dediščino so se na Univerzi v Ljubljani ukvarjali že pred drugo svetovno vojno v okviru študijskih smeri umetnostne zgodovine, po drugi svetovni vojni tudi arheologije in etnologije, na tedanji tehniški fakulteti tudi v okviru študija arhitekture. Skozi tamkajšnjo Plečnikovo šolo so šli vsi arhitekti, ki so pozneje sodelovali pri varstvu kulturne dediščine; arhitekta Oton Jugovec in Tone Bitenc. Posebnega študija konservatorstva na univerzitetni ravni ni bilo in ga še vedno ni, izjema je študij restavratorstva na ALUO. Na ZVKDS so zaposleni umetnostni zgodovinarji, restavratorji, arheologi, etnologi, zgodovinarji, arhitekti, geografi, razni tehnični profili, želijo si več naravoslovcev, kemikov in geologov. Univerza v Novi Gorici v sodelovanju z beneško Univerzo IUAV izvaja magistrski in doktorski študij ekonomike in konservatorskih tehnik, na Filozofski fakulteti se je uveljavil doktorski študij heritologije.
Stroka pod pritiski različnih interesov
Varstveniki naših največjih kulturnih znamenitosti so večkrat na udaru različnih načrtov. Kot neuspeh Pirkovičeva šteje rušitev ljubljanske stavbe Kolizej; na eni strani je bila stroka, ki se je zavedala pomena zgradbe, jo hotela obnoviti in oživiti, na drugi strani kapitalski načrti. Vendar Pirkovičeva ugotavlja, da se v večini primerov obe strani vendarle lahko dogovorita, če sedeta skupaj v začetnih fazah razmisleka. Tak uspešen projekt je bil Grad Snežnik; sogovornik Zavoda je bila sicer država, ta je načrtovala obnovo, ki bi pomenila uničenje pomembnega dela spomenika. A na koncu so z minimalnimi posegi sanirali stanje in zdaj grad kot celota deluje tako, kot je treba. Nekaj podobnega se je zgodilo na Gradu Jable.
Nikoli končane zgodbe
Eden najzahtevnejših projektov kulturne dediščine je srednjeveški simbol prestolnice, Ljubljanski grad. Koncepti se menjajo na politični in strokovni strani, dela pa še danes niso končana, čeprav sta se s tem začela ukvarjati že Stele in Plečnik. Z zadnjimi posegi grad že dobiva končno podobo in postaja živahno prizorišče kulturnega in družabnega življenja Ljubljančanov. V ljubljanski stolnici so bile leta 2006 restavrirane Quagliove poslikave, vendar celotna cerkev še ni obnovljena. Pred kratkim so v frančiškanski cerkvi v Ljubljani končali konservatorsko-restavratorske posege na stenskih poslikavah ter na oltarnih slikah in kamnitih oltarjih v stranskih kapelah. Prav tako zajeten projekt je bila obnova ljubljanske Opere, dokončali so obnovo viteške dvorane v Brežiškem gradu, zdaj pa na ZVKDS že delajo na naslednjem pomembnem projektu – pri obnovi Dominikanskega samostana na Ptuju.
Mednarodno sodelovanje
Slovenski varstveniki kulturne dediščine so bili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prisotni v Benetkah na kongresu arhitektov in specialistov za zgodovinske objekte, kjer so oblikovali mednarodno listino o restavratorstvu, tako imenovano Beneško karto. Iz takratnega kongresa se je rodil tudi Icomos, Mednarodni svet za spomenike in spomeniška območja. Tudi znotraj Jugoslavije so bili Slovenci kot pripravljavci gradiv aktivni in uspešni pri kandidaturah za Unescov seznam svetovne dediščine. Danes sodelujejo v Svetu Evrope, od leta 1992 pripravljajo Dneve evropske kulturne dediščine, vključujejo se v razpise EU, dejavni so bili tudi pri Znaku evropske kulturne dediščine.

Prijavi sovražni govor