Tiskane izdaje
Azija ima gosto naseljena mesta, zato je prisiljena graditi visoke stavbe; kako bo džungla nebotičnikov vplivala na urbano kulturo in družbeno zavest, bomo izvedeli v bližnji prihodnosti.
Poutrišnjem se bo pritličje pekinškega hotela China World Summit Wing spremenilo v startno območje. Tu se bo zbralo nekaj sto tekačev navpičnega maratona in čakalo na zvok piščalke, nato bodo pohiteli po stopnicah vse do cilja v zadnjem, osemdesetem nadstropju novega nebotičnika.
To bo prva tovrstna mednarodna tekma, ki jo bo na Kitajskem priredila organizacija ISF (International Skyrunning Federation). Zmagovalcu bodo za nagrado plačali potovanje v London, kjer bo svoje znanje in izkušnje, ki jih bo pridobil med tekom po najvišji pekinški stavbi, lahko primerjal s tekom po stopnicah najvišje stavbe v Evropski uniji – nebotičnika Shard.
Medtem ko bodo tekači navpičnega maratona trpeli med tekom po 2041 stopnicah in premagovali 330 metrov skupne višine pekinškega nebotičnika Summit, bodo v Šanghaju še isti dan dokončali glavno ogrodje nebotičnika Shanghai Tower, najvišje stavbe na Kitajskem s 121 nadstropji in 632 metri višine.
Nebeške sanje:
Tako smo predstavili vsa tekmovanja, ki povzdigujejo Kitajsko visoko v nebo in pod oblake in jih očitno še nekaj časa ne bo konec. Takoj ko neki nebotičnik postane najvišji v državi, regiji ali na celini, namenijo nove milijarde dolarjev za še višjo stavbo. Sky City, recimo, bo stal 800 milijonov ameriških dolarjev.
Shanghai Tower bo pogoltnil 2,2 milijarde. In očitno nobena finančna kriza ni dovolj huda, da bi zaustavila ta navpični maraton. Več kot deset kitajskih mest je že pripravilo projekte za gradnjo nebotičnikov, višjih od 541 metrov. Toliko bo za primerjavo visoka nova newyorška stavba One World Trade Center, ki jo bodo predvidoma dokončali na začetku prihodnjega leta.
Na podlagi podrobnih statističnih podatkov, ki jih navajajo na neki kitajski spletni strani za arhitekturo, si lahko ustvarimo predstavo o rastoči državi. Če je nebotičnik stavba, višja od 152 metrov, jih imajo na Kitajskem že 470, gradijo jih 332, načrtujejo pa še 516. To pomeni, da bi jih do leta 2022 moralo biti 1318, kar je dvakrat več, kakor jih bodo takrat predvidoma imele ZDA.
Nihče ne dvomi, da bo gozd nebotičnikov, v katerem bo živelo in delalo nekaj deset tisoč ljudi, močno vplival na družbeni in kulturni profil Kitajske. Vsi mogočni stolpi se hvalijo s »kulturo razglednih točk«, nekateri so ponosni na svojo neponovljivo obliko, redki izstopajo po revolucionarni tehnologiji gradnje.
A najprej bi se morali vprašati, kako lahko nekaj sto metrov visok nebotičnik služi človeku, in ne obratno, in kako je na višinah, s katerih je razgled resnično občudovanja vreden, sploh mogoče ohraniti stik z zemljo in preprečiti občutek, da živimo v nekakšni vesoljski ladji?
Revolucija navzgor
Ko je poslovna skupina Broad s sedežem v Changshaju napovedala, da bo zgradila najvišji nebotičnik na svetu in dokončala Sky City v sedmih mesecih (od postavitve temeljev), se je med kitajskimi in svetovnimi arhitekti, urbanisti, sociologi in psihologi vnela burna razprava o čedalje radikalnejših težnjah po rasti v višino.
Zagovorniki novega stolpa so poudarjali, da bo gradnja revolucionarno pomagala standardizirati gradnjo delov in sistemov v sodobni arhitekturi, saj bo 20.000 delavcev najprej štiri mesece pripravljalo materiale in izdelovalo elemente nebotičnika, nato pa jih bo 3000 delavcev sestavljalo tri mesece.
Ustvarjalcem kitajske urbane pokrajine, je povedal Stan Klemanowicz, arhitekt iz Los Angelesa, že pravijo »starhitekti«, ker umeščajo svoje stvaritve med zvezde na nebu, zdaj pa jim bodo z uporabo izpopolnjene tehnologije dodali še vesoljsko razsežnost zaradi doslej nepredstavljivo hitre gradnje.
Sky City bo postal skrajen primer tega, kako urediti celo mesto v eni stavbi. V nebotičniku bo 4450 stanovanj, hotel z 250 sobami, 100.000 kvadratnih metrov šol, bolnišnic in pisarn, 10 kilometrov sprehajalnih poti in 93 dvigal.
Zagovorniki projekta sicer trdijo, da bodo tako razbremenili mesto, saj bo zaradi 30.000 ljudi, ki se bodo vsak dan gibali po nebotičniku, na ulicah približno 2000 avtomobilov manj, vendar ne znajo pomiriti bojazni kritikov, ki se sprašujejo, kako pogubna bo takšna stavba za človeški duh, ustvarjalnost in celo identiteto, ki je več tisoč let temeljila na posebnostih mesta, v katerem se človek rodi, odrašča in dozori.
Kako bo nebotičnik, sestavljen iz serijsko izdelanih sestavnih delov, ohranil človekove spomine na njegovo lastno preteklost in kako bo v človeku vzbujal kakršnakoli čustva, ko se bo ta sprehajal po plastični poti od stanovanja do pisarne, izdelane iz istih materialov?
Kakor ptice
Nekateri evropski arhitekti so nekoč že poskušali vsiliti univerzalne rešitve v središčih tradicionalnih urbanih četrti, vendar jih je mesto vedno premagalo in jih prisililo, da so ga poslušali, se mu prilagodili in ga nazadnje zaščitili pred lastnimi projektantskimi pustolovščinami.
Pritzkerjevo nagrado, najvišje arhitekturno priznanje, za leto 2012 je prejel kitajski arhitekt Wang Shu, ki vse svoje stavbe načrtuje po načelih, popolnoma nasprotnih tistim, ki so jih upoštevali pri gradnji Sky Cityja v Changshaju, vendar Kitajce kljub temu nezadržno privlači prav ta gradbeni navpični maraton. Wanga skrbi, da je urbanizacija na Kitajskem »tako hitra, da smo zaradi nje že preveč izgubili«.
In medtem ko Wang vztraja, da so naselja, ki jih načrtuje, skupek različnih vizij, ne pa samo uniformirani projekt nekega arhitekturnega računalnika, nebotičniki počnejo prav nasprotno – spreminjajo vse vizije v eno samo navpično črto, ob kateri hitijo dvigala.
V najboljšem primeru po njihovih stopnicah tečejo udeleženci navpičnih maratonov in uveljavljajo šport novega obdobja v tistih delih stavbe, kamor njeni stanovalci verjetno nikoli ne bodo niti pogledali.
Toda to je Azija, pravi Wang Shu. Zaradi zelo goste poselitve je odhod v višine pravzaprav razumljiv. Na vprašanje, ali se bodo generacije, ki bodo odrasle na isti višini kakor ptice, sploh še kdaj spustile na tla, bomo kmalu dobili odgovor.
