NUK II: po dveh desetletjih na začetku poti

Po triindvajsetih letih je pred nami nov načrt za gradnjo drugega dela prepotrebne nacionalne univerzitetne knjižnice.

pon, 09.07.2012, 21:00

Tolikokrat v zadnjih dveh desetletjih je bila zapisana besedna zveza »nova Narodna in univerzitetna knjižnica«, da bi bila od prve omembe do danes, če bi seveda bila narejena, potrebna že prvih večjih vzdrževalnih del in popravil.

A vse od začetka »servisiramo« in »popravljamo« samo lepe obete in obljube, ki prihajajo tako z državne kot mestne »ravni«, pri tem pa sploh ni odvisno, kakšne barve kart imajo v rokavu tisti, ki zanjo postavljajo temeljne kamne in si vzidavajo spominske plošče. Grenke izkušnje spodbujajo dvome, da bo tako tudi v prihodnje, a pustimo se presenetiti.

Večletno sklicevanje za kasnitev pri začetku gradnje na arheologe je bilo samo izgovor za nerešene zemljiško-knjižne zadeve, predvsem pa za nerešeno vprašanje financiranja. Vseskozi pa je bilo v ozadju tudi vprašanje, ali takšno knjižnico sploh potrebujemo oz. kakšna naj bo njena vsebina. Toda žal so o tem vedno odločali politiki brez relevantnega mnenja stroke, pri kateri ga niso iskali ali pa je bila samo preveč nedefinirana.

Spet na začetku

Sedaj smo torej spet na začetku. Po triindvajsetih letih (prvi javni razpis za gradnjo univerzitetne knjižnice na območju Emonske, Zoisove, Slovenske in Rimske ceste po načrtih arhitekta Marka Mušiča je bil objavljen leta 1989) je pred nami nov načrt za gradnjo drugega dela prepotrebne nacionalne univerzitetne knjižnice, projekta, kakršne v svetu in tudi v naši bližnji soseščini izpeljejo v dveh ali treh letih. Na natečaj, ki sta ga konec decembra lani razpisala Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ter Zbornica za arhitekturo in prostor, je prispelo več kot 120 predlogov. Mednarodna ocenjevalna komisija, ki je zaradi mednarodne zasedbe vrhunskih strokovnjakov imela še posebno kredibilnost, je natečaj ocenila kot »pomemben arhitekturni dogodek, ki je presegel vsa strokovna pričakovanja, brez dvoma pa je tudi najpomembnejši arhitekturni natečaj v zgodovini samostojne Slovenije.« Ocenjevala je 116 predlogov in med njimi nagradila tri.

Tehnološko moderna zgradba

Za najboljšega je ocenila projekt arhitekturnega biroja Bevk Perović arhitekti (nagrada je 36.000 evrov), drugo nagrajeni je Abiro (23.000 evrov), tretje nagrajeni (s 14.000 evri) pa je arhitekturni biro Ravnikar Potokar. Vsi trije nagrajeni projekti bodo od danes razstavljeni v Tobačni tovarni, zvečer ob 20. uri pa bodo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) avtorji nagrajenih rešitev predstavili svoje projekte za »sodobno, tehnološko moderno zgradbo knjižnice, ki združuje izvirne arhitekturne in urbanistične kakovosti in se spoštljivo odziva na kulturno dediščino ob svojih temeljih in v okolici«.

Pri nagrajenem projektu je komisijo prepričal način, kako zgradba uteleša in predstavlja univerzo v mestu in državi, ki je primerljiv z bližnjo Plečnikovo staro NUK, močna utež na tehtnici pa je bila tudi vključitev ruševin rimskega carda in decumanusa v nižje pritličje knjižnice, ki je celovito obravnavano kot častni vstopni prostor, ki se s stopniščem scala regia dviguje v tri metre dvignjeno pritličje knjižnice.

Pogledi stroke

Matevž Čelik
, direktor MAO o projektu meni: »Od ustanovitve lastne države v Sloveniji ni bilo velikega javnega projekta, s katerim bi država demonstrirala in izkoristila povezovalno simbolno moč arhitekture kot kolektivne produkcije (novega) nacionalnega prostora. Udeležba in vložek nezanemarljivih sredstev praktično vsake slovenske arhitekturne pisarne v oddajo predloga za NUK II sama po sebi govori o visoki stopnji razumevanja družbenega poslanstva arhitekture s strani arhitektov. Sodobna slovenska arhitektura je v tem času eden od najmočnejših kulturnih produktov mlade države. Z neprestanim pojavljanjem v mednarodnem prostoru in tekmovanjem za visoke mednarodne nagrade smo po sodobni arhitekturi postali najmanj toliko znani kot po športnih uspehih. NUK II je po dvajsetih letih prva priložnost, da potenciale in znanje svoje arhitekture uporabimo pri velikem projektu nacionalnega pomena. Sprejeti predlogi odražajo simbolni naboj, ki se mu pri načrtovanju te stavbe ni bilo mogoče izogniti. Gradila se bo arhitektura, ki na svež in neobremenjen način nadaljuje slovensko arhitekturno šolo, a hkrati odraža modernost naše mlade države. Da jo bodo gradili prejemniki evropske nagrade za arhitekturo Mies van der Rohe, daje projektu še posebno težo.«

Arhitekt Aleš Šeligo pa razmišlja takole: »Že z dokončnim ustoličenjem nastanka mesta – ločitve nekropole od akropole, ko se mesto živih loči od mesta mrtvih, prevzame mesto živih celotni intelektualni opus evolucijskega razvoja in refleksije človeške zavesti. In kot tako razvojno s pomočjo in manifestacijsko vlogo arhitekture, simbolno in funkcijsko ustvarja svojo zgodovino in svojo prihodnost. Ljubljana je mesto in prestolnica slovenske države, zato ji pritiče tudi nova nacionalna knjižnica s posebnim pomenom, kot topos duhovne integracije občestva in nacionalni simbol države. Že pred dvajsetimi leti in več, ko je bila sintetizirana ideja o gradnji nove nacionalne knjižnice in so bile polemike glede lokacije, je arhitekturni projekt arhitekta Marka Mušiča s svojim prepoznavnim arhitekturnim slogom odvrnil vsakršne dileme glede lokacije zunaj mestnega jedra.

Izbrani arhitekturni projekt biroja Bevk Perović na novem mednarodnem natečaju opazovalcu postavlja zgolj eno samo vprašanje, poleg sicer zelo korektno obdelanega natečajnega predloga: ali gre za še en globalizacijski enakozvočni inženirsko-arhitekturni jezik kot hipnost arhitekturnega trenutka v bivanjski večnosti, ali pa bo realizirana arhitektura postala to, kar je Plečnikov objekt narodne univerzitetne knjižnice že (brezčasovna večnost arhitekturnega izraza) in bosta oba skupaj sinergično s ponosom predstavljala to, kar je pravzaprav njun namen – moč, poslanstvo in vpliv arhitekture na bivanjsko bit nacionalne in osebne zavesti. Poleg tega je natečaj tudi z nekaterimi drugimi, večinoma nenagrajenimi arhitekturnimi predlogi razgrnil na nek način drugačne, delne arhitekturne rešitve; zametke drznih, mogoče še deviško sramežljivih potez, ki nakazujejo, zavedno ali nezavedno, že dolgo pričakovano razvojno revolucionarno arhitekturno pot kot dokončni potop sedanje postmodernistične miselnosti globalnega ustroja in razvoja.

Prijavi sovražni govor