Tiskane izdaje
Imajo nagrade Prešernovega sklada resničen učinek na nadaljnje umetniško delo, odprejo kakšna vrata več, odkrijejo nove poti, umetnikom karkoli prinesejo ali morebiti celo odnesejo?
Matej Šarc, pihalni kvintet Slowind (nagrada leta 2003)
Pihalni kvintet Slowind je prejel nagrado Prešernovega sklada leta 2003, in sicer po osmih letih umetniškega delovanja ter treh izvedenih Festivalih Slowind. Po podelitvi nagrade mi je nekdo od bivših prejemnikov rekel, da bo šlo našemu ansamblu poslej mnogo težje. Pa ni bilo tako. Pihalni kvintet Slowind je ostal motiviran pri kreiranju novih festivalskih programov in izvajanju koncertnih dejavnosti.
Vedno nova poznanstva z velikimi umetniki svetovnega slovesa nas ohranjajo navdušene nad tem, kar počnemo. Zato nas v tem pogledu nagrada Prešernovega sklada ni ne dodatno prebudila ne uspavala. Nam je pa godila, saj še naprej ustvarjamo z občutkom, da naše delo ni cenjeno samo med občinstvom, pač pa je dobilo priznanje tudi na državni ravni.
Ko se prijavljamo na razpise za sofinanciranje kulturnih programov, moramo pri prijavi navesti tudi dosedanje uspehe in nagrade. Predstavljamo si, da imamo takrat nagrajenci Prešernovega sklada nekoliko več možnosti. Vseeno pa v tem primeru igrata največjo vlogo kakovost prijavljenega programa in minulega dela, tako v umetniškem kot organizacijskem smislu. To je velikokrat (a zagotovo ne vedno!) povezano s prejetjem stanovskih nagrad, kakršna je nagrada Prešernovega sklada.
Milko Lazar, pianist, saksofonist in skladatelj (nagrada leta 2005)
Moji občutki ob prejetju nagrade Prešernovega sklada leta 2005 so bili različni. Na začetku sem bil vesel in počaščen. Predvsem zato, ker so mi jo podelili eminentni umetniki. Bil sem deležen iskrenih čestitk najbližjih in številnih poznavalcev glasbene umetnosti.
Kmalu sem začutil močan pritisk in negodovanje tistih, ki so menili, da si nagrade nisem zaslužil. Končno spoznanje je bilo, da naša država in nasploh vsa kulturna scena – predvsem pa tisti njeni predstavniki, ki odločajo – pravzaprav ve zelo malo ali skoraj nič o domačih glasbenih umetnikih. Tako tudi ne ve, kaj bi z njimi sploh počela. Pred nagrado in po njej. To še posebej velja za samozaposlene umetnike.
In tako se po nagradi pravzaprav ni zgodilo nič. Nobenih novih odprtih poti ni bilo. Če bolje premislim, se mi je veliko poti celo zaprlo. In, zanimivo, mnoge so ostale zaprte do danes. S polno močjo in vero sem ustvarjal pred nagrado, po njej in tako bom tudi nadaljeval. Pri nas si umetnik ustvarjalec lahko odpira poti le sam, z lastnim delom in angažiranostjo.
Sebastijan Horvat, gledališki režiser (nagrada leta 2008)
V umetnosti je pomembno, ali je tvoje delo prepoznano kot delovanje, ki komunicira, učinkuje in se na razne načine zapisuje v realno. Del tega prepoznanja so tudi nagrade, ki seveda nimajo direktnega, danes bi rekli ekonometričnega, učinka na ustvarjalca, čeprav so edino, kar imaš, da lahko na raznih uradnih instancah dokazuješ, da si čisto zaresen umetnik.
Prešernova nagrada in nagrade sklada so najvišje kulturniške nagrade, zato je verjetno normalno, da je njihovo podeljevanje od časa do časa podvrženo političnim in ideološkim kriterijem in lobijem. V tem naš čas ni čisto nič drugačen od drugih časov in umetnost nič bolj deviška in avtonomna od, če želite, znanosti ali »umazane« ekonomije.
Torej: sem absolutno proti ločitvi umetnosti od države. Saj je vendar jasno: nagrade podeljujejo ljudje, ki sedijo v komisijah, in ne boginje in muze, ki se nam smejijo z neba.
Ema Kugler, intermedijska umetnica (nagrada leta 2008)
Nagrada Prešernovega sklada razen denarja, ki ga dobiš, drugega učinka, vsaj zame, ni imela. Učinek ima pri umetnikih, ki so zaposleni, kajti državna nagrada vpliva na njihove plače. Zame je bilo zgolj warholovskih pet minut slave. Moram pa reči, da sem bila s to nagrado zelo počaščena, ker mnoge umetnike, ki so jo dobili, zelo cenim in spoštujem in mi je v čast biti v njihovi družbi.
Vsako leto se razveselim, ko pride vabilo, in sem vedno z veseljem šla na to praznovanje umetnosti. Letos pa ne grem, ker je nagrada Prešernovega sklada dokončno izgubila »nedolžnost«, svoj pomen, in nočem sodelovati pri tej farsi!
Le kaj bi rekel Prešeren, če bi vedel, da je njegova umetnost, njegov duh zlorabljen za posvetitev nekega dela, ki se trudi biti dokumentarni film, pa ni nič drugega kot povprečna osebno obarvana televizijska reportaža, ki poveličuje dobroto belega krščanskega človeka, ki s skodelico riža nahrani lačna otroška usta, da lahko potem v cerkvi pojejo hvalo Bogu.
Dobrodelnost? Da! Vendar brez pokristjanjevanja! A kaj ima vse to opraviti z umetnostjo? Upam, da bo »umetnik« imel vsaj toliko vesti in bo denarno nagrado podaril otrokom na Madagaskarju.
Aldo Kumar, skladatelj (nagrada leta 2010)
Prešernove nagrade, ki sem jo prejel leta 2010 za glasbo, sem se seveda zelo razveselil, saj kljub številnim bolj ali manj nekompetentnim interpretacijam, ki se pojavljajo v medijih v zadnjih letih, ostaja najvišja nagrada za dosežke na področju umetniškega ustvarjanja. Tako kot sam lik pesnika tudi po njem imenovana nagrada, vsaj zame, še vedno predstavlja nekaj mitskega. Tega odnosa si ne pustim izbrisati.
Po podelitvi so sledili številni intervjuji in čestitke. Lovor pa se je z iztekom februarja počasi posušil. Ostala je seveda prikrita želja po novih naročilih in sodelovanjih, ki pa jih, vsaj v zvezi z nagrado, ni bilo. Kot ustvarjalec sem bil tako hitro postavljen na hladna slovenska tla.
Ker so se moje izkušnje izkazale za dokaj splošne, predlagam odgovornim kulturnim institucijam, da lavreatom v obdobju po prejetju nagrade naklonijo več na prvi pogled birokratske in formalne, v resnici pa zelo pomembne in ne nazadnje celo državotvorne pozornosti.
Omogočijo naj jim publikacije del, kot so izdaje knjig, zvočnih zapisov, tiskanje partitur, pomagajo naj pri izvedbah gledaliških, filmskih, plesnih in drugih oblik ustvarjalnih projektov. Ob tem se spominjam misli madžarskega skladatelja Béle Bartóka, ki je ob podelitvi neke prestižne nagrade v Parizu izjavil: »Ne nagrajujte me, igrajte me.«
Ivica Buljan, režiser (nagrada leta 2012)
Prešernova nagrada me je s tanke črte med alternativnim in dramskim gledališčem, po kateri sem dolgo hodil, potisnila na to drugo stran. Dala mi je težo, ki jo prinašajo nagrade, mnogo večjo odgovornost, tistim pa, ki spremljajo moje delo, nalogo netoleriranja povprečnosti. Ugrabila me je iz ambienta akademske avantgarde, ki me od takrat obravnava kot mainstream umetnika. Imela je velik odmev na Hrvaškem in okrepila moje občutenje pripadnosti sodobni slovenski umetnosti.
Metod Pevec, režiser in scenarist (nagrada leta 2013)
K vsaki nagradi dobiš tudi (novinarsko) priponko z vprašanjem, kaj ti pomeni. Kadar me nagrada obide, sem vesel, da sem se izognil temu vprašanju. Ne vem, zakaj je tako težko komentirati nagrade. Morda zato, ker se nagrajenec lahko spodobno odzove samo z navdušenjem in globokim priklonom.
Precej rigiden protokol Prešernove proslave (najbrž v strahu pred neuglajenimi umetniki) nagrajencem ne omogoča niti zahvalne besede. Seveda bi bilo za prvo vrsto balkona res sila neprijetno, če bi nagrajeni filmski ustvarjalec z velikega odra Cankarjevega doma opozoril na krivično in škodljivo politično kadrovanje.
Prešernovo nagrado lahko samo sprejmeš ali odkloniš. V tem je, paradoksalno, morda celo njena veličina. Večja oziroma pomembnejša je nagrada, večje breme jo spremlja, bolj senčna je njena hrbtna stran. Najbrž so v svetovnem merilu »najtežje« Nobelove nagrade, vendar z njimi dobimo že seznam najtežjih krivic in spodrsljajev. Ampak tokrat se je vprašanje glasilo, kako je nagrada Prešernovega sklada vplivala na moje poklicno življenje.
V Sloveniji ni nagrade, ki bi imela res daljnosežne profesionalne posledice. V Sloveniji imajo slovenske nagrade slovenske posledice. Če bi bil državni umetnik zaposlen v državnem zavodu, bi z nagrado preskočil v višji plačni razred. Ker pa sem filmski ustvarjalec, tudi z nagrado ostajam sam, samostojen, samozaposlen. Ne kaže pa skrivati preprostega dejstva, da mi je finančni del nagrade pomagal preživeti minulo leto.
