Ogromno prostora, a malo idej

Zgodba urbanosti in urbanih prostorov je v Mariboru in Ljubljani precej podobna. Medtem ko je pred dvajsetimi leti Metelkova začela zbirati mladinske subkulture, umetnike in aktiviste, je v Mariboru vzcvetela Pekarna z znanimi »rejv« zabavami ter koncerti alternativne glasbe.

Seveda pa sta zgodbi o urbanosti obeh mest tudi precej drugačni.

Medtem ko se je urbana kultura, ki jo večinoma razumemo kot javno, odprto, mestno kulturo, v Ljubljani­ začela širiti po ulicah, različnih prostorih in ustvarjati lastno infrastrukturo, je v štajerski prestolnici za kratek čas zaspala. Vendar se zadnja leta vrača z novimi prostori,­ festivali in prireditvami, ki se trudijo odpravljati zaprtost ter postajati vedno bolj odprti, javni.

Premalo, a hkrati preveliko

»Kar se urbanosti tiče, je morda Ljubljana dovolj velika in dovolj majhna, Maribor pa je na trenutke premajhen in prevelik. Prevelik pomeni, da je v njem ogromno novih prostorov za kulturo in umetnost, novih galerij, studijskih in produkcijskih prostorov, ampak je premalo produkcije, kakovostnih idej in profesionalnega dela,« pravi Miha Horvat iz GT22. Inter(trans)disciplinarni laboratorij, ki je našel svoje mesto prav v centru mesta, je novo stičišče različnih urbanih umetnosti in športa.

Najprej se lahko prek glavnega galerijskega prostora sprehodimo skozi majhen hodnik, na koncu katerega se razprostirajo različne sobe. Zagledamo notranjo rolkarsko progo, prijetno, majhno knjižnico ter skupni prostor za druženje. Na vrhu te ustvarjalne hiše nastajajo revija dokumentarnega filma, spletni radio, lutke za predstave, namenjene predvsem invalidom, videoprodukcija ter foto muzej, ki še ni dokončan.

V prostorih poteka tudi transnacionalna gverilska umetniška šola, ki je odprta za vse s konkretnimi idejami. GT22 se je letos pridružil ostalim centrom urbane­ kulturne produkcije, kot je Zavod Udarnik. Po Horvatovih besedah naj bi bil GT22 simbol povezovanja ter neformalnega izobraževanja, ki zapolnjuje primanjkljaj na tem področju v štajerski ­prestolnici.

Urbano kulturo je, čeprav za kratek čas, prebudil tudi prvi festival urbane kulture Re:Fresh Maribor, ki je skozi rolkarski park, razne delavnice in koncerte urbane glasbe, kot je bil večer z ameriško hip hop glasbenico Akuo Naru, predvsem mlade spoznaval z urbanimi veščinami. Domen Kozole, soorganizator festivala, vidi prihodnost mariborske urbane kulture predvsem v festivalih in turistični ponudbi, ki jih prinašajo.

Kontinuiteta – ključ do uspeha

Mariborski in ljubljanski kolegi opažajo pretkano naravo festivalov.­ »Maribor ima impulz, ki se ne obdrži. Kontinuiteta ni vzpostav­ljena in hkrati ni infrastrukture, sistema,­ ki bi to lahko dvignil na rednost,« dodaja Horvat. Maribor je namreč pokazal, da je dober v pripravljanju festivalov, kot je bil septembrski festival Re:Fresh, ampak da rednega programa nima, zato je po Horvatovem mnenju skorajda absurdno pričakovati, da bo občinstvo podučeno na tem ­področju.

Rednost je nekaj, s čimer se lahko pohvali ljubljanska urbana scena. »Vztrajanje pri kontinuiteti programa prepričuje občinstvo. To je nekaj, česar v tujini ne poznajo v takšni obliki, in to je naša primerjalna prednost,« meni direktor Centra za urbano kulturo Kino Šiška Simon Kardum. Prav tujci so najbolj navdušeni nad obsegom produkcije na tako majhnem ­prostoru.

Na rednem dogajanju temelji­ tudi AKC Metelkova mesto, ki že dvajset let skrbi za alternativni­ kulturni program. Dober primer­ je tudi vedno bolj priljubljen Bi-Ko-Fe, ki skrbi za pester program z didžeji, razstavami in koncerti. »Zaželena je prava doza kontinuitete. Ni prav, da če vidiš, da se neka stvar prime pri obiskovalcih, ostaneš samo pri njej. Treba je organizirati različne dogodke,« pravi Stojan Georgiev, organizator dogodkov v tem baru.

»Umetniki urbane kulture ne potrebujejo prostora«

Urbani prostor je javni, je laboratorij, v katerem se nenehno eksperimentira, in je prostor, v katerem se lahko umetnik svobodno izrazi. »V urbanem, javnem prostoru umetnosti ni treba iskati legalnosti. Urbana kultura v smislu vizualne kulture na ulicah, grafitov, street arta bazira na vprašanjih, 'ne vprašat, ali lahko', in 'ne vprašat, ali mi lahko daste denar, da to ustvarim',« razmišlja Horvat.

Prostora je ogromno, problem sta predvsem oprema in neizkoriščanje tega, kar je na razpolago. »Pogrešam aktivnosti lokalov, ki bi morali delovati na dnevni bazi. Poštna ulica je tukaj svetla izjema. Mesto samo mora postati bolj prijazno za obiskovalce, predvsem z javnim prevozom in cenami hostlov,« opaža sistemski problem vodja Zavoda Udarnik Srđan Trifunović. Nekoč priljubljena kinodvorana za zaljubljence danes poleg filmske dejavnosti prispeva urbani kulturi predvsem na področju klubskega, glasbenega dogajanja.

Ljubljanska zgodba

Ljubljana postaja mesto mladih, turistov, večernega dogajanja. Tišina in mir sta pojma, ki segata daleč v preteklost. Mesto je vitalno,­ dogajanja dovolj. A vseeno to ni maksimum, ki ga Ljubljana lahko doseže.

»Infrastrukture, ki je na voljo, je še vedno premalo. Predvsem za ustvarjanje, produkcijo, postprodukcijo, za zatišje v ustvarjanju. Ljubljanska politika dela na takšnih prostorih za kreativo in ateljejih. Vse to so projekti, ki bi lahko vzpostavili bazo ustvarjalcem in kreativcem, da bodo lahko svoje produkte pokazali tudi drugim. Tako bomo odpravili to hibo,« je prepričan Kardum.

Urbana kultura se po Kardumovem mnenju nenehno spreminja in se mora vseskozi sama spraševati, kaj urbanost sploh je. »Urbanost je stvar dnevnega navdiha, ni programirana, in zato je včasih tudi organizacijsko kaotična,« dodaja in razkriva, da sta zaradi tega ključni­ osredotočenost na konkreten dogodek in odprtost do občinstva.

Urbana kultura se razvija, zgodba se širi z novimi generacijami, urbanost pa je tema, ki ji je namenjeno vedno več pozornosti. Prostora je ogromno, manjkajo nam le profesionalnost in kakovostne ideje, dodaja Horvat.