Tiskane izdaje
Malokdo ve, da ima kitajska vojska umetniško dušo. Sredi pušk in bajonetov namreč deluje odred z 10.000 umetniki, ki so med vojno dvigovali moralo borcev, v miru širili duh »vojske in ljudstva kot ene družine«, danes pa ...
Tu se stavek konča tudi v kitajskih partijskih dokumentih, saj je danes kulturno-zabavna enota eno od legel korupcije, zato se marsikdo sprašuje, ali jo sploh še potrebujejo.
Vojaški zabavljači so pritegnili pozornost, ko so 17-letnega sina slavnega vojaškega pevskega para s činom »civilnih generalov« Li Shuangjianga in Meng Ge avgusta obtožili zaradi sodelovanja pri skupinskem posilstvu dekleta v nekem pekinškem hotelu.
Medtem ko so ljudje besneli po internetnih forumih, ker je mladenič hladnokrvno zanikal krivdo, so na plačilnem seznamu vojaškega odreda v Henanu odkrili 14-letnega plesalca, ki so ga menda rekrutirali »zaradi posebne nadarjenosti«.
Poleg tega so na ulicah glavnega mesta ustavili zvezdnico vojaške estrade Han Hong, ki sicer v uniformi poje domoljubne pesmi, zdaj pa je vozila land rover z registrskimi tablicami drugega avtomobila, ker očitno ni mogla registrirati novega vozila skladno s predpisi, zato si je »izposodila« tujo registrsko številko.
Julija se je z audijem A8 zaletela v drug avtomobil in takrat sploh ni imela registrskih tablic, ko pa so ji odvzeli njen land rover, so jo v pekinški prometni gneči opazili v novem črnem ferrariju.
Kulturno-umetniškemu odredu so šteti dnevi
Zaradi vsega tega so se ljudje začeli spraševati o vlogi umetnosti v vrstah Narodnoosvobodilne vojske (NOV). Julija je tudi Južna Koreja napovedala, da bo odpravila »zvezdniško četo«, v kateri so se od leta 1997 zbirali najbolj znani izvajalci, da bi v javnosti utrdili priljubljenost vojaške obveznosti.
Celo tam, kjer resnično grozi nevarnost oboroženega napada s severa, pop zvezde, kot sta Psy in Rain, očitno raje obiskujejo salone za masažo kakor predavanja o obrambi domovine. Zato so se tudi Kitajci vprašali, ali je v njihovi državi, obsedeni predvsem z gospodarskim razvojem, smiselno zapravljati več kot 1,5 milijarde dolarjev letno za vzdrževanje kulturno-umetniškega odreda, ki na enem odru poje domoljubne pesmi, na drugem pa služi visoke honorarje v pop spektaklih.
Konec avgusta so zato izdali nova navodila, namenjena splošnemu političnemu oddelku NOV, in v njih zahtevali varčnost pri organiziranju koncertov, prepovedali razkošne predstave med vojaškimi vajami in zapovedali, da člani kulturno-umetniškega oddelka ne smejo sodelovati v televizijskih oddajah novih talentov.
Vsi skladatelji, pevci, dramaturgi in igralci na plačilnem seznamu NOV bodo morali odslej vsaj mesec dni preživeti v eni od vojaških enot, »da bodo spoznali resnično življenje vojakov in častnikov ter razumeli, kaj mora ponujati njihovo umetniško delovanje«.
Uvajati so začeli tudi obvezne kvote in ukazali vojaškim orkestrom, naj za vojaške enote priredijo vsaj sto koncertov letno, če izvajajo zabavno in ljudsko glasbo, ter vsaj šestdeset koncertov letno, če izvajajo glasbo za dramske in operne predstave. Vse, ki ne bodo dosegli zadanih ciljev, bodo izključili iz vojaške enote, njihovi nadrejeni pa ne bodo mogli napredovati.
Umetnost v sodobni vojski
Kitajski umetniki sodelujejo z vojsko že od leta 1927, ko je Mao Zedong vodil »vstajo jesenske žetve« in ukazal, »naj vsi odredi in bataljoni med drugim prirejajo tudi umetniške predstave«. Tako je hotel opogumiti vojake, ki so pribežali h komunistom iz Čangkajškove kuomintanške vojske.
Leto dni zatem so ustanovili propagandno skupino Rdeče armade in ena od njenih nalog je bila dvigovati vojaško moralo s pesmijo, plesom in dramskimi predstavami. Takrat je Mao verjel, da je človeški dejavnik pomembnejši od tehnološkega, stanje duha pa pomembnejše od tehnološke opreme vojaških enot.
Toda čemu je namenjena umetnost v sodobni vojski? Sedanji častniki se sprašujejo, kako naj s pesmijo branijo domovino in ali je za visoko vojaško plačo (in privilegije, med katere spadajo vila, plačan avtomobil, potovanja, telesni stražarji, lasten zdravnik in še marsikaj drugega) dovolj samo lep obraz. Kulturno-umetniški odred kitajske NOV še nikoli ni bil bliže temu, da ga odpravijo.
Potem ko so se državni mediji s številnimi ostrimi kritičnimi komentarji spravili nad razvajene zvezde, ki ne vedo prav ničesar o vojaški disciplini, je oblast sprejela pričakovano odločitev: država kljub vsemu potrebuje vojaške umetnike.
Ne zato, ker ima kitajska prva dama Peng Liyuan čin civilne generalmajorke (ta se od enakovrednega vojaškega čina razlikuje po nalogah in obveznostih). Tudi ne zato, ker je lanski nobelovec Mo Yan začel pisateljsko kariero kot vojaški pisatelj.
»Za zahodne vojske sta glavna vira duševne moči religija in profesionalizem, kitajska vojska pa spodbuja moralo s književnostjo in umetnostjo,« ugotavlja Gong Fangbin, profesor z državne obramboslovne univerze.
Noben izobraževalni program, je prepričan Gong, ne more tako učinkovito umiriti vojakove duše in ga pripraviti na težko nalogo kakor nekaj popularnih pesmi. Tudi to, da lahko danes vojaki brskajo po internetu in poslušajo pesmi na youkuju (kitajska verzija youtuba), ni tako pomembno.
»Nič ne naredi tako močnega vtisa kakor srečanje z zvezdami iz mesa in krvi,« pravi Bai Ping, urednik časopisa China Daily. Hkrati opozarja, da je maja 2012 vojska poslala kulturno-umetniško enoto na otoke Xisha (Paracel) v Južnokitajskem morju, da bi s pesmijo in plesom sporočila vojakom, da jih država pozdravlja in jim je hvaležna za obrambo svetih meja domovine.
Nekateri vojaki že 16 let živijo na teh nenaseljenih otokih. Ko so jim zapeli tenorji, ki jih je menda poučeval Plácido Domingo, in ko jim je v ušesih zazvenela tibetanska melodika, je težko vojaško življenje vsaj za trenutek postalo lažje.
Kdo bi danes, v času kiča in vulgarnosti, lahko zapel tako, da bi se dotaknil vojaškega srca, ki je 1200 kilometrov oddaljeno od kopnega? Zato bo kitajska vojska obdržala svojo umetniško dušo. Boj proti korupciji in nemorali je dodaten razlog za to, da umetnikom, ki so vredni uniforme, izkažejo še več spoštovanja. Zapojmo za domovino!
