Prenove in dozidave: modernistična arhitektura na udaru

Vlada je posredno lastnica velikega števila zgradb in bi lahko kot investitorica nadzirala njihovo prenovo.

Objavljeno
01. junij 2014 17.29
Posodobljeno
02. junij 2014 09.00
Jela Krečič, kultura
Jela Krečič, kultura
Mnogi predstavniki arhitekturne stroke vse pogosteje opozarjajo na devastacijo stavb, ki pripadajo tako imenovanemu poznemu modernizmu. Precej ključnih del je že porušenih, ogroženih jih je še več. Arhitekti državi očitajo, da pogosto sama prispeva k uničevanju te dediščine.

Predstavnike stroke še vedno boli porušenje hotela Prisank Janeza Lajovca v Kranjski Gori ali pa uničenje obsežnega dela opusa Savina Severja. Že dolgo je znano, da zasebnih lastnikov slovenska država ne zna ustrezno stimulirati, da bi ohranili integriteto stavb, ki jih kupijo in prenavljajo. K porastu neustreznih posegov so prispevale spremembe zakona o graditvi objektov, ki je skrajšal postopke za začetek gradnje, so med drugim za Delo položaj arhitekturnega modernizma pokomentirali na ministrstvu za kulturo (MzK).

Še večji problem je, poudarja Maruša Zorec, dobitnica Plečnikove nagrade in predavateljica na fakulteti za arhitekturo, da pogosto sama država oziroma njeni zavodi prispevajo k devastaciji kakovostne slovenske arhitekture. Temu deloma pritrjuje komentar MzK, v katerem med drugim opozarjajo, da, denimo, Eko sklad namenja javna sredstva za energetsko prenovo fasad, pri čemer ne zahteva, da se ta izvede strokovno.

Primer Kristl

Nazadnje se je arhitekturna stroka s predstavniki arhitekturne fakultete in cehovske zbornice (zbornica za arhitekturo in prostor – ZAPS) oglasila ob dveh primerih. Protestirala je ob prenovi in dozidavi cerkve v Retečah arhitekta Otona Jugovca ter ob predvideni prenovi in dozidavi izolske bolnišnice legende arhitekturnega modernizma Stanka Kristla. V zadnjem primeru arhitektka Dunja Kinkela ni sledila etičnemu kodeksu arhitektov, ki v desetem členu zahteva, da se mora arhitekt pri posegih v avtorsko delo svojega kolega z njim posvetovati – zato arhitekturna zbornica obravnava njen primer, grozi pa ji izguba licence.

V primeru izolske bolnišnice se je vrsta arhitektov skupaj z akademikom Kristlom, ki je nasprotovala načrtovanemu posegu, celo ponudila, da bi pro bono izboljšala načrte zunanje ureditve in podobe za projekt, a so tako na ministrstvu za zdravje kot pri arhitektki in vodstvu bolnišnice naleteli na gluha ušesa. Ministrstvo za kulturo velik problem vidi prav v množičnem kršenju avtorskih pravic, ki jih ne spoštujejo niti javne institucije pri svojih projektih, kot je primer izolske bolnišnice.

Državni delež

Matevž Čelik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), podobno poudarja, da je vlada prek svojih organov in podrejenih organizacij posredno lastnica velikega števila teh zgradb in ima možnost, da kot investitorica nadzira projekte prenove – svoje in tiste, ki jih izvajajo njej podrejeni javni zavodi, ustanove in podjetja. »Takšen je bil, denimo, razvpiti primer neustrezne obnove interjerjev v Cankarjevem domu. Kot investitor in financer prenov bi se vlada načrtovanih posegov lahko že danes lotevala z ambicijo takšne prenove, da bi ohranila integriteto svojih najpomembnejših nepremičnin, tudi če te uradno niso razglašene za spomenike,« še dodaja Čelik.

Pri prenovah vrtcev, šol, zdravstvenih in kulturnih ustanov je v ospredju zakonsko določen imperativ najcenejšega ponudnika projektantskih storitev, pravi Tina Gregorič, arhitektka pri večkrat nagrajenem biroju Dekleva Gregorič in predavateljica arhitekture na Tehnični univerzi na Dunaju. A s tem se zmanjša možnost, da bi izbrali projektanta, ki bi projekt izvedel strokovno. »Ne gre za to, da bi arhitekti a priori nasprotovali obnovam, prenovam in dograditvam objektov, a menimo, da se morajo ti izvajati strokovno kakovostno. Pri nas spoštovanja do arhitekturnega avtorskega dela ni, država s svojimi postopki izbora in izvedbe prenov spodbuja ignorantski odnos do vrhunske arhitekturne dediščine.« Seveda svoj delež krivde nosijo tudi tisti v takšnem procesu izbrani arhitekti, ki ponavadi brez vednosti avtorja (kadar je še živ) izvajajo uničujoče posege na stavbe, dodaja Gregoričeva.

Pomanjkljiva zavest in zaščita

V neustreznih in uničujočih posegih se vidi predvsem pomanjkanje splošne kulturne zavesti, je prepričan predsednik arhitekturne zbornice Andrej Goljar. Problem vidi v pomanjkljivem izobraževalnem sistemu pa tudi v pravni ureditvi: »Če je neki arhitekt dobil državno nagrado za svoj opus, bi moral biti ta samodejno zaščiten,« je prepričan.

Z MzK so za Delo sporočili, da problematika arhitekturnega modernizma presega sistem varstva kulturne dediščine, »saj vsi objekti, ki imajo kakovostne arhitekturne elemente, še ne izpolnjujejo kulturnovarstvenih kriterijev za uradno zaščito.« Zato na ministrstvu poudarjajo, da se mora vsak pri sebi zavedati, da z nestrokovnimi in parcialnimi rešitvami lahko uniči te objekte.

Čelik pa je prepričan, da bi moralo biti vprašanje arhitekture 20. stoletja rešljivo že znotraj modela varovanja zgodovinskih stavb. Vzrokov, zakaj se to ne dogaja, je več, pravi. Največja ovira je, da večina teh zgradb še ni razglašena za stavbno dediščino. »Čeprav je bila evidenca večine pomembnih zgradb opravljena že pred 15 leti, te z redkimi izjemami še niso bile uvrščene v register nepremične kulturne dediščine.«

Pri tem poudarja, da formalno odgovornost za zaščito nosijo občine, ki morajo sprejeti akte o razglasitvi lokalne nepremične dediščine na svojih območjih, in vlada, ki je odgovorna za razglasitev pomembnejših zgradb za spomenike nacionalnega pomena. »Dokler te zgradbe niso razglašene za dediščino, zavodi za varstvo kulturne dediščine nimajo vzvodov, da bi vplivali na prenovo.«

Na Zavodu za varovanje kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) potrjujejo, da postopke razglasitve upočasnijo menjave občinskih vodstev in vlad: »Če politiki nočejo razglasiti določenih objektov ali območij, lahko strokovna gradiva ZVKDS čakajo tudi več let.« Opozarjajo tudi, da so na obsežnem področju stavb in prostorskih ureditev zadnjega stoletja (v Sloveniji naj bi jih bilo več kot 800.000) kadrovsko podhranjeni – z njimi se ukvarja le deset strokovnjakov.