Tiskane izdaje
Letos se svet spominja velike vojne, pri nas znane kot prva svetovna vojna, spopada evropskih nacij, ki se je začel 28. julija 1914.
Štiri leta bojev in blizu dvajset milijonovpadlih vojakov na vseh straneh je kruto pretrgalo idilično podobo Evrope, o kateri se je zdelo, da od sredine 19. stoletja nezadržno napreduje v smeri industrijske modernizacije in rastoče blaginje.
Prva svetovna vojna je bila šok, ki je zaznamoval vse sfere, tudi umetnost. Zgodilo se je nepredstavljivo: nihče ni zares verjel, da je kaj takega mogoče. Vojna je zaznamovala precej umetnikov, vendar med njimi ni bila enoznačno sprejeta.
Nekateri modernisti in avantgardisti so jo pričakali z entuziazmom: futuristi so v njej videli možnost vsesplošnega očiščenja, nemški pisatelj in filozof Ernst Jünger pa je v svojih dnevnikih in spominih slavil srečanje iz oči v oči s sovražnim vojakom kot trenutek eksistencialne avtentičnosti. Prav tako se je francoski vojski hitro priključil Guillaume Apollinaire, da bi dobil francosko državljanstvo.
Tudi Thomas Mann je sprva simpatiziral z vojno, ki jo je videl kot spopad nemške pristne kulture s francosko in anglosaško površinsko civilizacijo. »Vojna! Počutili smo se očiščene, osvobojene, dobili smo ogromno upanja,« je zapisal leta 1914.
Kasneje je njegovo navdušenje nad vojno nekoliko pojenjalo, kar naj bi odsevalo v njegovih romanih, denimo v Čarobni gori in Dr. Faustusu. Podobno je oče atonalnosti Arnold Schönberg v trenutku norosti rekel, da vidi analogijo med nemškim napadom na Francijo in napadom njegove glasbe na buržoazne vrednote.
Dada in nesmisel vojne
Pacifističnemu gibanju, ki je bilo med umetniki zelo živo, sta se priključila skladatelja Alban Berg in Benjamin Britten – slednji je napisal parodijo na koračnico. Podobe obupa, travm, smrti, poškodb, povezanih z vojno, so se morda najbolj očitno izrazile v umetniškem ekspresionizmu, ki je bil še posebej v Nemčiji plodovit v vizualnem polju (George Grosz) in ekspresionističnem filmu v dvajsetih letih minulega stoletja.
Na razpad starega sveta in vere v neskončen napredek civilizacije se je odzvala tudi züriška dada, kjer je Hugo Ball leta 1916 ustanovil Cabaret Voltaire. Izbor Züricha seveda ni bil naključen, saj je Švica med vojno ostala nevtralna.
V literaturi
Vojna je bila močan motiv tudi v literarnih delih. Eden najbolj znanih in vplivnih romanov na to temo je bil Na zahodu nič novega nemškega veterana Ericha Marie Remarquea. V delu, ki je izšlo leta 1928, je doživeto razgrnil realnost vojne.
Iz njegovih opisov življenja na fronti je razvidno, da je bila to vojna nesmiselnih bitk, v katerih je za premik bojne linije za dolžino nogometnega igrišča pomrlo nezamisljivo število vojakov. Stotisoči so umirali, medtem ko je fronta ostajala tako stabilna, da so v vojnih letih angleške založbe tiskale zemljevide z vrisano frontno linijo brez strahu, da bi zemljevid zastaral.
Remarque piše, da je bila v tej vojni uničena celotna generacija moških – tudi tiste, ki jim je uspelo pobegniti pred naboji, so do smrti zaznamovale vojne grozote. Roman so nacisti prepovedali zaradi kritičnega tona in antimilitarističnega sentimenta. Že dve leti po izidu so v Hollywoodu po knjigi posneli istoimenski film, ki je bil precej uspešen.
Drug veliki roman, ki se je navezoval na vojno, je bil Zbogom, orožje! Ernesta Hemingwaya, ki se je kot prostovoljec bojeval na kobariški fronti na strani Italije. Roman, ki se osredotoči na ljubezensko zgodbo sredi vojne vihre, je izšel leta 1929 in postal velika uspešnica, po kateri so večkrat (prvič že leta 1930) posneli film, ki pa ga v Nemčiji niso predvajali, ker so nacisti organizirali bojkot.
V srednjeevropskem prostoru še vedno živi delo Dobri vojak Švejk Jaroslava Haška, v katerem je češki pisatelj humorno obravnaval norosti in absurde vojne.
Pusta dežela v poeziji
Predvsem moramo omeniti izjemen učinek vojne na angleško poezijo. Najbolj znan pesnik, ki je poročal o svojem izkustvu v frontnih jarkih, je bil Siegfried Sassoon, slavo pa so doživeli tudi spomini Roberta Gravesa. Četudi tu pa tam – denimo, pri Rudyardu Kiplingu – naletimo na patriotske izbruhe, je prevladujoč ton teh pesnikov globok obup nad nesmiselnostjo nezamisljivih pokolov.
Ko je Thomas Stearns Eliot kmalu po vojni objavil svojo najbolj znano pesnitev Pusta dežela, je bilo vsem jasno, da naslov ne meri le na legendo o vitezih okrogle mize, v kateri izguba grala povzroči opustošenje, ampak tudi na uničena drevesa, rove in zastrupljena tla na bojiščih v Belgiji, kjer so branili linijo britanski vojaki.
Filmska in TV-kritika
Kritično filmsko obravnavo je prva svetovna vojna doživela že v času nemega hollywoodskega filma. Leta 1925 je King Vidor posnel Veliko parado, v kateri bogat ameriški buržuj odide na fronto v Francijo. Tam se spajdaši s pripadnikoma delavskega razreda in se med grozotami boja zaljubi v Francozinjo.
Film je odmeval predvsem zato, ker ni glorificiral vojne in ni spregledal njenih izjemnih človeških žrtev – celo glavni junak utrpi poškodbo. Velja tudi za delo, ki je utrlo pot žanru vojnega filma. Med filme, ki kritično naslikajo prvo svetovno vojno kot akt norosti, sodi tudi film Steze slave, ki ga je leta 1957 posnel Stanley Kubrick.
Nekaj umetnikov, predvsem filmarjev, je pri prvi vojni poudarilo, da so v njej preživele in se včasih celo okrepile razredne razlike – omeniti velja predvsem igro Georgea Bernarda Shawa Heartbreak House (1920), film Velika iluzija Jeana Renoirja (1937) in veliko kasnejši Gallipoli (1981) Petra Weira.
Predvsem Britanci so prvi svetovni vojni posvetili kar nekaj televizijskih serij. Med njimi izstopata Črni gad (Blackadder Goes Forth), ki se je konec osemdesetih let teme grozljive vojne lotil skozi komedijo in satiro, ter novejša uspešna drama Downton Abbey.
