Tiskane izdaje
Jožetu Plečniku po vojni sicer niso zaupali pomembnih arhitekturnih nalog, v šestdesetih in sedemdesetih je bil prezrt celo na šoli za arhitekturo
v Ljubljani, vendar danes ni Slovenca, ki ne bi poznal njegovih del. Proslavljamo tudi vsakršne obletnice, leta 2007 smo petdesetletnico njegove smrti, 23. januarja pa bomo 140-letnico rojstva.
Čas je dober razsodnik, zato se Plečnikovega dela ne ocenjuje več po arhitekturni, slogovni ali celo svetovnonazorski pripadnosti in arhitektove zapuščine ne povzdigujejo več le zanesenjaški posamezniki, ampak je na splošno – doma in v tujini – ovrednotena kot vrhunska arhitekturna stvaritev. Morda se bo Plečnikovi dediščini uspelo uvrstiti na Unescov seznam in prav v tem tednu se bodo v Ljubljani sestali češki in slovenski strokovnjaki, ki s slovenskim kulturnim ministrstvom pripravljajo dokumente za predlog.
Upravljanje zapuščine
Plečnikova arhitektura je magnet za domače in tuje obiskovalce. Ureditev hiše v ljubljanskem Trnovem, kjer je živel od leta 1921 do smrti leta 1957, v muzej je bila smiselna odločitev. Koliko pa je bil smiseln lanski prenos upravljanja hiše in skrbništva nad zbirko z Arhitekturnega muzeja na Muzej in galerije mesta Ljubljana (MGML), je še vedno odprto vprašanje. Hiša na Karunovi je že ves čas v lasti mesta, ki jo je kupilo pred štirimi desetletji od Plečnikovih dedičev, skupaj
z zbirko pa jo je upravljal Arhitekturni muzej (MAO).
Predlanskim je mesto hišo dodelilo v upravljanje MGML kljub prizadevanju tedanjega direktorja Arhitekturnega muzeja dr. Petra Krečiča, da bi hiša in zbirka ostali v njihovem upravljanju. Še vedno je prepričan, da bi bila to najbolj razumna rešitev, »vendar so odločilni v mestu temu nasprotovali«. »V nastalem položaju kot posledici izvirnega greha ministrstva za kulturo, ki se je slabo pogajalo z MOL, ko je podržavljalo Arhitekturni muzej Ljubljana in 'pozabilo' na Plečnikovo hišo z zbirko, tako da je muzej ostal brez glavnega igralca, sem malo pred upokojitvijo septembra 2010 predlagal še drugo mogočo rešitev. Ker bo po mojih izkušnjah muzejska stroka nasprotovala delitvi Plečnikove hiše in zbirke, naj MAO celotno (premično) zbirko posodi MGML na reverz, sedanja kustodinja pa bi bila kot predstavnica MAO stalno nameščena v zbirki in tako zagotavljala nadzor in interes v zbirki nacionalne strokovne institucije,« je povedal Krečič.
Vendar v MOL niso bili za to in Petru Krečiču ni znano, kako zdaj MAO nadzira svoje gradivo. Domnevati je, da se prav o upravljanju zbirke muzeja ne moreta dogovoriti, kajti pogodbe o prenosu skrbništva še vedno nista podpisala. Zbirka obsega več kot 17.000 predmetov, od osebnih predmetov do pohištva, skic, risb, modelov in korespondence. Večji del tvorijo skice in načrti za Ljubljano, med katerimi so mnogi ostali na papirju: Žale, Tržnica z Mesarskim mostom, Slovenski parlament, generalna urbanistična načrta za Ljubljano.
Prenova hiše
Čeprav se je mesto »znebilo« Arhitekturnega muzeja, ki je postal državna ustanova, se je z vsemi silami oprijelo Plečnikove hiše in zbirke. O motivu ni težko sklepati, mesto je pač ugotovilo, da bi ga bilo mogoče dobro tržiti. Tedaj so mestni uradniki izjavljali, da bosta Plečnikova hiša in zbirka pod mestnim okriljem bolje urejeni in prezentirani ter privlačnejši za obiskovalce. Govorili so tudi o prenovi hiše, toda sprememb ni zaznati. Kaže, da so se ušteli pri denarju, mestna blagajna je prazna, tujega denarja ni.
Peter Krečič pravi, da si je že v letih 2008 in 2009 mesto prizadevalo za denar iz tako imenovane norveške finančne linije, pri čemer so Norvežani postavili nekaj pogojev, poleg običajnih še denimo večjo dostopnost gibalno ali kako drugače prikrajšanih skupin in podobno. Mesto na tem razpisu ni uspelo in odtlej korenito prenovo hiše in zbirke iz leta v leto prelaga.
Blaž Peršin, direktor MGML, je glede tega optimističen. Pravi, da je narejen konservatorski načrt prenove Plečnikove hiše, letos naj bi uredili gradbeno dokumentacijo za prenovo hiše in vrta in upajo, da bodo dela stekla naslednje leto. Posebno pozornost, dodaja, bodo namenili ohranitvi hiše in revitalizaciji prostorov. Denar za prenovo pričakujejo od ministrstva za kulturo, mesta in Evropske unije.
Brata: asket in veseljak
Plečnik je hišo pri trnovski cerkvi kupil leta 1915 z bratoma in sestro in v njej naj bi skupaj živeli. Sestra Marija se za preselitev iz stanovanja v središču mesta ni odločila, brat Andrej je bil duhovnik in je služboval drugje, krajši čas je z arhitektom bival brat Janez, ki je živel bolj veseljaško od asketskega in samotarskega Jožeta in sta se zato odpovedala skupnemu življenju. Arhitekt je hišo prenovil s preprostimi materiali, ki so bili odveč pri njegovih drugih projektih. Prizidal je valjasti enonadstropni stolp s spalnico v pritličju, zastekljeni atelje v nadstropju, verando z lapidarijem in zimski vrt. Na vrtu je zanimiv steber s Čevljarskega mostu. Kompleks je tako sestavljen iz stare hiše, prizidka in sosednje hiše, ki jo je kupil pozneje. Okrogla soba v zgornjem nadstropju, ki jo je zapustil brat Janez, je postala učilnica za študente.
Cenjeni Plečnikovi učenci
Plečnikovi učenci so bili večinoma precej ambiciozni in so se radi podajali v svet. Od petdesetih diplomantov se jih je kar sedem izpopolnjevalo v Parizu pri guruju moderne arhitekture in urbanizma Le Corbusieru. Slovenskih arhitektov je bilo med arhitekti
s celega sveta, ki so risali v Le Corbusierovem ateljeju, največ, če izvzamemo Švicarje in Francoze. Arhitekturni zgodovinar dr. Bogo Zupančič, ki bo sredi leta o njih izdal knjigo, pravi, da je toliko Plečnikovih diplomantov šlo risat k Le Corbusieru zaradi klasicistične arhitekturne zagledanosti profesorja Plečnika, in to v času modernizacije, industrializacije arhitekturnih elementov, pojava šole Bauhaus, kongresov CIAM in tehnoloških sprememb, ki jih je Plečnik odklanjal.
Česar niso dobili pri profesorju, so hoteli usvojiti pri izvoru funkcionalne arhitekture. Od prve generacije Plečnikovih učencev, ki je diplomirala v dvajsetih letih, je najprej v Pariz odšel arhitekt Dušan Grabrijan, prvi pri Le Corbusieru pa je bil arhitekt Miroslav Oražem. Takrat je profesor Plečnik še strogo bedel nad oblikovnimi usmeritvami učencev, čeprav jih je prav on spodbujal
k izpopolnjevanju v tujini.
Pri drugi generaciji je Plečnikov nadzor popustil, tako da je leta 1939 kar pet njegovih študentov
v ateljeju delalo hkrati: Hrvoje Brnčić, Marjan Tepina, Jovan Krunić, Edvard Ravnikar in Marko Župančič. Po pripovedovanju zagrebškega arhitekta Juraja Neidhardta je Le Corbusier to obdobje, ko so risali Idealni dom, alžirski nebotičnik, narejen kot suha montaža itn., označil za l'epoque slovène. Šlo je za obojestransko korist. Plečnikovi študenti so v pariškem ateljeju risali zastonj, hkrati pa so bili seznanjeni z moderno arhitekturo, metodami dela in aktualnim kulturnim utripom v svetovni metropoli.
Le Corbusier je bil nad risarskimi veščinami Plečnikovih študentov navdušen. Krunić
v spominih pravi, da je bilo dovolj, da je ob vstopu v atelje omenil, da je iz Plečnikove šole, in že so mu dodelili mesto v ateljeju. Zupančič dodaja, da je med Plečnikovimi študenti prevladovalo spoštovanje in občudovanje profesorja, čeprav so trdo delali tudi ob sobotah in med poletnimi počitnicami, naučili so se, da ne obstaja samo en arhitekturni svet oziroma pogled, ampak več različnih, zato so težili k lastnemu arhitekturnemu izrazu. Spoštovali so različnost ter z modernističnimi idejami in Le Corbusierovimi izkušnjami pomagali pri obnovi ter modernizaciji povojne domovine.
Prav zaradi Plečnikove šole in Le Corbusierove izkušnje se naša arhitektura in urbanizem nista utopila v brezizraznosti urbanega sveta po drugi svetovni vojni. Ljubljanska arhitekturna scena je postala ena najmočnejših in vplivnejših v Jugoslaviji, s pedagoškim in publicističnim delom so omogočili, da so ideje postale znane in dostopne. Pri nekritičnem povzemanju pa so se nastale težave, ki so nas pripeljale do urbanih metastaz, meni Zupančič.
Čevljarski most Foto Mavric Pivk
