Tiskane izdaje
Janez Burger, filmski režiser:
Gospodarska kriza zelo slabo vpliva na ekonomski položaj samostojnih filmskih ustvarjalcev, tudi na mojega. Letos je bilo odpovedano snemanje dveh filmov, za katera sem bil dogovorjen. Prvi je celovečerni film Avtošola, ki je bil v programu RTV Slovenija, potrdil ga je svet televizije, imeli smo celo vaje z igralci, le pogodba še ni bila sklenjena. Potem smo dobili obvestilo, da je snemanje prestavljeno na prihodnje leto. Domnevam, da ga tudi prihodnje leto ne bo, saj bo RTV Slovenija zaradi znižanja naročnine še bolj skrčila program. Drugi film, ki so mi ga odpovedali, je kratki film Rdeče in črno. Projekt je bil potrjen na Slovenskem filmskem centru, snemanje pa predvideno za oktober. Iz tega za zdaj ne bo nič, saj center nima denarja. Filmski center tudi ne izplačuje denarja producentom za uresničene projekte, ne drži se pogodbenih obveznosti. Zato je, kolikor vem, večina filmskih producentov tik pred bankrotom.
Že dvajset let, odkar se ukvarjam s filmom, je situacija za filmarje slaba, toda zdaj je še slabša kot po navadi, saj se je prvič zgodilo, da državne institucije ne izpolnjujejo finančnih obveznosti. Nekaj izpadlega dohodka bom poskušal nadomestiti s tem, da bom poučeval na Visoki šoli za umetnost v Novi Gorici, sicer pa bom poskušal manj jesti. Ali pa nič. Tudi izselitev iz države je opcija.
Mirsad Begić, kipar:
Veliko delam, a se komaj držim na površju, diham s škrgami. Vsako delo zagrabim, vsako naročilo je zame majhno intimno darilo.
Uroš Zupan, pesnik:
Očitno preživim in do zdaj je nekako šlo. Vendar je iz leta v leto slabše. Biti pisatelj je čudovit poklic, z nekaj pomanjkljivostmi. Najbolj resna je ta, da si se primoran uriti v različnih oblikah 'beračenja'. Drugače pa precej pišem. Moje knjige redno izhajajo (lani sta izšli celo dve), vodim literarno delavnico, včasih tudi kaj prevedem, toda osnovne so štipendije; knjižnično nadomestilo in štipendija agencije za knjigo.
Pisateljskega poklica se drži paradoks: v drugih poklicih več dela pomeni več denarja, za naš poklic pa to ne drži. Najprej, ker so honorarji tako nizki, iz leta v leto nižji (avtorska pola je tristo evrov, pred dvajsetimi leti je bila enaka povprečni slovenski plači, to bi bilo zdaj tisoč evrov), in potem, ker nimaš kje objavljati. Ali so teksti predolgi, časopisi pretanki, ali teksti grafično ne pašejo na stran, ali se ne ukvarjajo z dnevno politiko ... Kako preživijo moji stanovski kolegi, ki manj pišejo in objavljajo, ki ne prevajajo, ki ne izpolnjujejo točkovne kvote, potrebne za podelitev štipendije, mi je čista uganka. Verjetno so čudodelci.
Meta Kušar, pesnica:
Po petnajstih letih dela v knjigarni in petnajstih letih samozaposlenosti v kulturi sem pred letom in pol šla v pokoj. Moja osnovna pokojnina je 650 evrov, s priznavalnino je dvignjena na malo manj kot osemsto evrov. Kolegi, ki so bili vse življenje v samostojnem poklicu, imajo osnovne pokojnine le nekaj več kot dvesto evrov. K sreči priznavalnina vsem pokojnino dvigne na malo manj kot osemsto evrov. Ker se mi to zdi premalo za dostojno preživetje (mislim, da je za to potrebnih vsaj 1100 evrov), sem se odločila, da bom šla v boj za ponovno podeljevanje izrednih pokojnin za umetnike. Teh namreč od leta 2008 ne podeljujejo več. Ne zdi se mi pravično in demokratično, da jih nekateri umetniki dobivajo, drugi, prav tako odlični in vrhunski, pa ne. Med delovno dobo smo bili brez osnovnih delavskih pravic, kot so bolniška, regres, razni dodatki itd. Poleg tega so honorarji za literarno ustvarjanje izredno slabi, neprimerljivi, denimo, s honorarji za gledališke režiserje – pesnik dobi za zbirko, ki jo je ustvarjal nekaj let, tri ali štiri tisoč evrov, režiser pa za eno predstavo tudi do trideset tisoč evrov. Mislim, da bi država morala prepoznati zasluge, ki jih imajo literati za nacionalno substanco. Brez umetnosti tudi naroda in države ni.
Severa Gjurin, glasbenica:
Glasbeni trg je zaradi krize oslabljen, toda težko je bilo tudi prej, saj obstaja kopica sistemskih problemov, kot so na primer visoki davki, zaradi česar glasbenikom, tudi če s koncertom napolnijo Cankarjev dom, ne ostane veliko dohodka. Sama krize prav v veliki meri ne čutim, še vedno imam veliko povabil in z bratom imava še vedno zelo dober obisk na koncertih. Dogaja pa se, da mi prireditelji honorar včasih izplačajo z zamudo. Morda imam relativno malo težav tudi zato, ker nisem vezana na nobeno institucijo, ker sem zares 'na svobodi'. Glasbeniki, ki so v rednem honorarnem odnosu na primer z RTV, so zdaj zagotovo v večjih težavah.
Vinko Möderndorfer, gledališki režiser in pisatelj:
Krize ne občutim, saj večinoma delam za gledališče, kjer so izplačila honorarjev še vedno redna. Je pa opazen določen trend nižanja njihove višine. Poleg tega delam za televizijo in radio, pišem – skratka na vseh koncih. Za naročila se moram boriti, a to ni nič novega, zanja se je bilo vedno treba boriti. Menim, da je ta kriza prenapihnjena in umetno ustvarjena, politika hoče, da se ljudje bojijo, to je to. Veliko bolj usodne posledice od gospodarske krize bodo imele spremembe pravilnika o samozaposlenih, ki jih pripravljajo na ministrstvu, pristojnem za kulturo. Mislim, da bo umetnikom s temi spremembami odvzeta socialna varnost, številni se bodo znašli na cesti.
