Tiskane izdaje
Če veliko mladih gotovo ne ve, kaj je »kolnkišta« in kako prijetno je bilo sedeti na njej ob razgretem štedilniku, večina starejših prav tako gotovo ne ve, kaj so »kólnarji«. Razen če niso doma ob toku Save od Zidanega Mostu proti hrvaški meji in še malo čez njo.
Naj na začetku pojasnimo na sodoben način, s strnjenim zapisom na ovitku dokumentarnega filma Savski kólnarji: »Govori o lovilcih in nabiralcih premoga v Savi pri Brežicah, po toku navzgor in navzdol. Tja ga je Sava prinašala iz rudniških separacij Zagorje, Trbovlje in Hrastnik.
Na desetine lovilcev in kopačev premoga je v obdobju od začetka 20. stoletja do okoli leta 1958 iz Save in njenih obrežij nabralo na deset tisoče ton savskega premoga različnih oblik. Obsavskim prebivalcem, ki so desetletja iz reke reševali kakovostno energetsko dobrino, je zaslužek pomenil pomemben vir preživetja. Film je dokument o močnih, pogumnih, spretnih in prizadevnih savskih možeh, ki jim je Sava dajala kruh, oni pa so se znali spoštljivo vesti do mogočne reke.«
Podpisuje ga etnologinja Ivanka Počkar iz Posavskega muzeja Brežice, ki se ji morajo Brežičani zahvaliti, da vedo marsikaj iz svoje gospodarske in kulturne zgodovine (o slivarjih, obrtnikih in trgovcih, frančiškanih …). Film je v bistvu zaključek zgodbe o kólnarjih, ki se je začela maja lani, ko so v tako imenovani Srebretovi hiši (bolj znani kot nekdanja SDK in prihodnja fakulteta za turizem, a je bila v preteklosti zmeraj povezana z obrtjo) odprli stalno razstavo Kólnarji, trgovci, obrtniki iste avtorice z močno podporo Društva za oživitev mesta Brežice in njegove predsednice Alenke Černelič Krošelj.
Razstava seveda temelji na dolgoletnem preučevanju, katerega sad je knjiga Ivanke Počkar Dve gasi, dva policaja, sto obrtnikov: življenje mestnih obrtnikov od sredine 19. stoletja do druge svetovne vojne na primeru Brežic. Avtorica ugotavlja, da so bile Brežice živahno trgovsko in obrtniško mesto, danes pa še poštene gostilne ni, kaj šele sodarjev, krojačev, lončarjev ali trgovanja s prašiči na prašičjem trgu ali z lesom na Savi.
Bistvo nekdanjega življenja v Brežicah so tako poskušali ujeti na stalni razstavi, ki pa je zaradi drugačne namembnosti prostorov omejena na ploske predstavitve brez izstopajočih eksponatov, kakršen je na primer savski čoln s sidri, v katerega so kólnarji lovili in grabili premog, ki je pomenil zelo pomemben vir preživetja. Sicer novorojenčka že na hrvaški strani ne bi z glavo obrnili proti toku Save in mu pokazali, kje je njegov kruh.
