Še kako živa in sveža stara glasba

V soboto se je s srednjeveškimi baladami skandinavskega ženskega ansambla Ulv v Radovljiški graščini začel eden od dveh slovenskih festivalov za staro glasbo – 31. Festival Radovljica. Letošnji program obsega od starogrške glasbe na poezijo iz 5. in 6. stoletja prek renesanse in baroka do sodobne glasbe.

Festival sedmo leto vodi Domen Marinčič, ki je v Nemčiji študiral violo da gamba, diplomiral iz čembala in končal podiplomski študij generalnega basa. Soustanovil je slovenski ansambel za staro glasbo Musica cubicularis in zavod Harmonia Antiqua Labacensis, igral je v belgijskem ansamblu Ricercar Consort, veliko nastopa z ansamblom Ensemble Phoenix Munich, poleg tega je sodeloval pri snemanju več kot dvajsetih zgoščenk za tuje založbe. Več let je predaval generalni bas in partiturno igro na oddelku za muzikologijo pri ljubljanski filozofski fakulteti, za razne izvedbe in notne izdaje pa je rekonstruiral manjkajoče parte številnih skladb 17. in 18. stoletja.

Kaj vas tako zelo privlači v stari glasbi?

Že pri devetih letih sta me navdušili kaseti s Händlovimi orgelskimi koncerti in prosil sem, naj me vpišejo v glasbeno šolo. Učitelj violončela mi je v drugem ali tretjem razredu omenil, da ima doma posnetek nizozemskega violončelista, ki poskuša Bachove suite igrati tako, kakor so jih izvajali v skladateljevem času. Takoj sem pomislil, da mora biti to veliko bolj zanimivo. Posnetek sem dobil šele nekaj tednov pozneje. Pravzaprav me je razočaral, nikoli pa nisem pozabil podob, ki sem si jih ustvaril, ko sem čakal nanj: barvitejši zvoki, nekoliko nekonvencionalnosti, kreativnejša interpretacija, raziskovalno delo in odkrivanje vseh mogočih pomenov, ki jih lahko ima glasba.

Kaj sploh je stara glasba, ki naj bi obsegala obdobja do baroka?

Pred 19. stoletjem je za »staro« veljala tista glasba, katere avtorji so bili že mrtvi. Po takšni definiciji se danes večina klasičnih glasbenikov ukvarja predvsem s staro glasbo, saj izvajamo šokantno malo novih del. Pozneje so ta izraz nekaj časa uporabljali za redko izvajano srednjeveško, renesančno in baročno glasbo, sredi 20. stoletja pa so ga začeli povezovati tudi z zgodovinskimi glasbili in zanimanjem za nekdanje izvajalske prakse. Sčasoma so se izvajalci na podoben način lotili klasicizma in romantike, tako da lahko danes poslušamo na zgodovinskih glasbilih že Wagnerja, Brahmsa, Schönberga in Ravela. Takšne izvedbe povezujemo s staro glasbo, vendar je izraz postal problematičen. Trditve o avtentičnosti so začele izginjati že sredi osemdesetih let, a zdi se, da je zavajajoča že nalepka »zgodovinska glasbila«; poslušalci stare glasbe podzavestno pričakujejo slogovno ustrezno interpretacijo, nekakšen »Originalklang«, in se ne zavedajo, kako malo zgodovinskega je v večini današnjih interpretacij.

Kakšen prelom se zgodi v baroku v odnosu do klasicizma in poznejših glasbenih stilov?

Ločnica okrog leta 1750, ki so jo dolgo omenjali v povezavi s staro glasbo, je povsem umetna in je povezana s tradicionalnim prepričanjem, da konvencionalne interpretacije bolje ustrezajo glasbi po tej letnici, starejša glasba pa je domena specialistov. Še nedavno smo lahko brali o nekakšni nepretrgani izvajalski tradiciji, ki naj bi nas povezovala z glasbo 19. stoletja. Vse to je brez vsakršne podlage, saj primerjava s posnetki z začetka 20. stoletja takoj pokaže, kako daleč smo od takratne estetike.

Kako je mogoča rekonstrukcija starih inštrumentov in izvedbe? Zdi se mi, da je v stari glasbi več interpretativne svobode kot v kasnejšem obdobju od klasicizma; naj omenim nastop švedskega dueta Lise Rydberg in Gunnarja Idenstama pred dvema letoma: Bachove plese sta igrala na način švedskih ljudskih viž, pri čemer sta izhajala iz dejstva, da je Bach rad prirejal svojo glasbo in jo igral na različnih inštrumentih.

Včasih je mogoče presenetljivo dobro rekonstruirati tako glasbila kakor izvedbe. Norveški pianist Sigurd Slåttebrekk je več let natančno posnemal Griegove posnetke lastne klavirske glasbe ter se pri tem veliko naučil tako o Griegu kakor o sebi. Angleški muzikolog in violinist David Milsom poskuša na podlagi ohranjenih posnetkov in raznih dokumentov rekonstruirati violinsko tehniko in estetiko s konca 19. stoletja. Tudi o izvajanju baročne glasbe imamo več podatkov, kakor jih glasbenikom uspe realizirati, a historična korektnost ne zavezuje nikogar in ponavadi so pomembnejši drugi elementi. Lisa in Gunnar ne uporabljata zgodovinskih glasbil. Ustvarjata povsem novo in zelo osebno, a hkrati izredno prepričljivo podobo Bacha, podobno kakor pred njima Leopold Stokowski ali Jacques Loussier.

Ali v staro glasbo sodi tudi ljudska?

Šele od nedavnega se izvajalci več zanimajo tudi za ljudsko glasbo minulih stoletij. Zavedamo se, da zgolj izvajanje zapisane glasbe daje nepopolno podobo nekdanjega glasbenega življenja in da je ljudska glasba navdihovala skladatelje, kot so Byrd, Telemann in Tartini. Kako radi bi slišali ljudske godce, ki jih Telemann navdušeno opisuje v svoji avtobiografiji! A na voljo je zelo malo oprijemljivih podatkov in pri današnjih izvedbah sta najpomembnejši domišljija in intuicija.

Kako pa se na svetovni zemljevid umeščata najbolj znana skladatelja stare glasbe slovenskega rodu – renesančni Jacobus Handl Gallus, ki ga bo letos mogoče slišati v izvedbi virtuoza na cinku Dorona Davida Sherwina in čembalistke Haru Kitamika, ter baročni Janez Krstnik Dolar?

Njuna glasba je v tujini razmeroma malo izvajana. Oba sta ustvarjala v prehodnih obdobjih in težko je najti ustrezen izvajalski slog, ki bi oživil njuna dela. Veliko vprašanj je odprtih, zato potrebujemo več raziskovalnega dela, več izvedb, več izvajalskega eksperimentiranja.

Kaj je bil razlog za vznik velikega zanimanja za staro glasbo v 70. letih 20. stoletja, ki je menda vpeljal nove pristope v interpretaciji in rabi replik starih originalnih inštrumentov?

To gibanje je bilo deloma povezano z iskrenim zanimanjem za zvočno podobo minulih stoletij, a tudi z iskanjem alternativ v klasični glasbi. V zadnjih dvajsetih letih je oboje izgubilo ostrino. Mnogi izvajalci stare glasbe in celo pionirji na tem področju so se prilagodili zahtevam komercialne uspešnosti, le honorarji so na splošno ostali razmeroma nizki.

Festival Radovljica programsko oblikujete sedmo leto, pri čemer pogosto poudarjate, da se izogibate komercializaciji?

Ravnam se predvsem po lastnem okusu. Vedno so me zanimale neprehojene glasbene poti, zato ni mogoče pričakovati, da bo kakšen prireditelj ponovil podobne koncerte. Poleg tega veliko sporedov nastaja posebej za festival. Kadar povabim glasbenika, za katerega sem prepričan, da je na določenem področju brez konkurence, mu omogočim, da se brezkompromisno posveti »svoji« glasbi. Vsi letošnji koncerti so povsem tematski in na vsakem bomo slišali drugačen repertoar, drugačno zasedbo in drugačen izvajalski prijem. Spored še nikoli ni bil bolj raznolik kakor letos, saj obsega glasbo od stare Grčije do sodobne improvizacije in novih del. Posebno pomembno se mi zdi, da mnogi izvajajo lastno glasbo. Tokrat kar na štirih koncertih glasbenikov ne bo mogoče po šolsko razdeliti na ustvarjalce in poustvarjalce.

Kako festival podpirajo radovljiška občina in slovenska država ter sponzorji?

Festival že od nekdaj zelo dobro sodeluje z občino, državna podpora pa je v zadnjih sedmih letih skromnejša. Prepričan sem, da se naši obiskovalci ne zavedajo, da od ministrstva dobivamo sedemkrat manj kakor drugi tradicionalni slovenski festival stare glasbe. Z malenkost večjo podporo bi lahko ustvarili bistveno več! Imamo le nekaj manjših pokroviteljev. Na našo srečo (dolgoročno to gotovo ni dobro) so honorarji v stari glasbi občutno nižji kakor v konvencionalni klasični glasbi, zato lahko vabimo svetovno znane glasbenike – tudi takšne, ki so v mojih očeh legendarni – le zasedbe so pogosto manjše.

Kaže, da ima stara glasba tudi v Sloveniji vse več privržencev, kar je mogoče soditi tako po odličnem obisku Festivala Radovljica in festivala Seviqc Brežice kot po izvajalcih te zvrsti – poleg vašega ansambla pri nas delujejo Nova Schola Labacensis, Capella Carniola, Cortesía, Ingeniumm Ensemble, pa duo Bajt-Mihajlović ...?

Zanimanje je nedvomno precejšnje, a položaj še zdaleč ni tako rožnat, kakor se zdi na prvi pogled. Le eden izmed sestavov, ki jih navajate, lahko zahteva profesionalne honorarje, in ta nastopa le enkrat ali dvakrat na leto. Z našim ansamblom Musica cubicularis smo imeli od ustanovitve leta 2005 razmeroma veliko koncertov, toda prihodnost je negotova. Z Muzikološkim inštitutom ZRC SAZU že tretje leto prirejamo lastni koncertni cikel, septembra bomo nastopili na varaždinskem festivalu, drugi koncerti pa trenutno niso predvideni. Že sporedi s petimi glasbeniki so predragi za slovenske prireditelje. Pod takšnimi pogoji je zelo težko ohranjati kontinuiteto in visoko profesionalno raven. V Sloveniji sploh nimamo poklicnih freelancerjev, ki bi živeli od izvajanja klasične glasbe, v tujini pa je za staro glasbo najpomembnejši ravno takšen kader.

Zakaj dandanes stara glasba deluje tako zelo živo in sveže?

Večina klasičnih glasbenikov predvsem ponavlja iste skladbe in pogosto so standardizirane in globalizirane tudi njihove interpretacije, v stari glasbi pa pogosteje lahko slišimo manj znan ali redko izvajan repertoar, nenavadna glasbila in drugačne izvajalske prijeme. Vse to pa je značilno tudi za novo glasbo.