Sečoveljske soline, izjemnost za ves svet

So zavarovana območja narave in spomeniki kulturne dediščine prednost ali ovira? Bi si morala Slovenija bolj prizadevati za vpis kulturnih in naravnih zakladov na seznam svetovne dediščine? Bi to lahko dosegla s Plečnikovo arhitekturo ali s Sečoveljskimi solinami?

Kaj na to pravi Andrej Sovinc, podpredsednik Svetovne komisije za zavarovana območja, ki deluje v okviru Svetovne zveze za varstvo narave, med drugim pa je tudi ocenjevalec za nekatera območja, zato s prve roke pozna postopke pri kandidaturah za vpis na seznam svetovne dediščine.

Kaj sploh je Svetovna zveza za ohranitev narave (IUCN)?

To je najstarejša in največja svetovna okoljska organizacija, priznana s strani Združenih narodov (kjer ima tudi svoj sedež), ki določa svetovno politiko na področju varstva narave, tudi zavarovanih območij. Zvezo (nekakšni »združeni narodi za naravo«) sestavlja prek 1000 vladnih in nevladnih organizacij, 11.000 prostovoljnih članov-strokovnjakov iz več kot 160 držav. Sedež IUCN je v Glandu, v Švici. Pod njenim okriljem deluje šest komisij, na primer komisija za ohranitev vrst (ta pripravlja rdeče sezname ogroženih vrst), komisija za izobraževanje in komunikacijo, komisija za okoljsko pravo, za upravljanje z ekosistemi, za okoljsko strategijo in načrtovanje ... In nenazadnje: svetovna komisija za zavarovana območja (WCAP), ki ima 1300 članic, od tega 350 iz Evrope. V IUCN nastajajo svetovne politike na področju varstva narave. Sodeluje pri politikah v boju proti klimatskim spremembam, pri vseh konvencijah, za biotsko raznovrstnost ... Ni niti enega samega procesa na področju varstva narave brez te svetovne zveze.

Kaj počne komisija?

Svetuje vladam pri pripravi nacionalnih sistemov za zavarovana območja. Ohranitev številnih vrst presega lokalne oziroma državne meje in njihova ohranitev je ob sedanjem tempu razvoja mogoča le v zavarovanih območjih. Predstavljajte si ogroženo vrsto ptice selivke, katere življenjski prostor so danes redka in ogrožena mokrišča. Vrste ne bi mogli ohraniti, če na svoji več tisoč kilometrov dolgi selitveni poti ne bomo ohranili zadostnega števila primernih mokrišč, kjer bi se lahko odpočila in nahranila. Pri vsem tem premalo upoštevamo, da je izumiranje vrst tisočkrat hitrejše kot kadarkoli prej v zgodovini.

Morda zato, ker temu bolj natančno sledimo in spremljamo podatke ...

Tudi to je res. Toda medvladni panel za klimatske spremembe je pred dobrim mesecem postavil trditev, da je za klimatske spremembe v 95 odstotkih kriv in odgovoren človek s svojim ravnanjem. Ena od poti, ki blažijo človekovo obnašanje, so zavarovana območja. Toda trenutno je na svetu samo 13 odstotkov kopnega v zavarovanih območjih ...

Samo? Meni se to zdi visok odstotek.

Še pred dvajsetimi leti je bil ta odstotek pol manjši. Zavarovana območja ustanavljajo po tekočem traku, ampak velik problem je, da so slabo upravljana. Slovenija ima samo 12,7- odstotni del svojih površin v zavarovanih območij.

Nima Slovenija bistveno večjega dela zavarovanih območij?

Ne. Res je 37 odstotkov slovenskega ozemlja v Naturi 2000. Toda to niso samodejno zavarovana območja. Zavarovana območja terjajo spoštovanje standardov.

Kaj pa na evropski ravni?

V Evropi je 16 odstotkov vsega kopnega zavarovanih območij. Slovenija je daleč pod evropskim povprečjem, čeprav je na drugem ali tretjem mestu po indeksu biodiverzitete. Zato je nelogično, da imamo tako malo zavarovanih območij, če smo v resnici vrt Evrope. Imamo srečo, da imamo takšno lego, da smo gozdnata in vodnata dežela, da nismo imeli kolhozov (ampak majhne kmetije), da je Slovenija postavljena v dve nadstropji; več kot polovico Slovenije je v kraškem svetu in imamo pod njo 10.000 kraških jam. Biodiverziteta se nam dogaja v dveh nadstropjih. Zato bi morali imeti višji odstotek zavarovanih območij.

Sodelujete tudi pri ocenjevanju Unescovih območij svetovne dediščine.

Svetovna komisija za zavarovana območja je svetovalno telo in soglasodajalec Unescu pri uvrščanju posameznih območij na svetovni seznam. Na seznamu so tri kategorije dediščine: kulturna, naravna in mešana območja.

V katero kategorijo sodijo Sečoveljske soline?

To je kulturna krajina, ki sodi na področje naravne dediščine. To je preoblikovana narava, ki jo je človek na tradicionalen način preoblikoval in ohranil vse njene značilnosti z živim svetom vred. Gre za interakcijo človeka in narave. Nekateri člani svetovne komisije opravljamo evalvacije tistih območij, ki naj bi jih uvrstili na seznam svetovne dedičine. Če pa je že uvrščena, preverjamo njen status, kako se upravlja, ali jo kaj ogroža... Država najprej sama sestavi poskusni seznam. Potem mora počakati leto dni, da zaprosi za uvrstitev na Unescov poskusni seznam. Pred tem mora dobiti neke vrste oceno ali mnenje, ali se sploh lahko uvsti tja. Šele potem se začne trdo delo.

Koliko je vseh teh Unescovih zakladov?

Zdaj okoli tisoč, od tega približno 800 kulturnih spomenikov, zelo malo je naravnih območij in še manj mešanih območij. Znotraj naravnih je zelo malo kulturne krajine. To je za Sečoveljske soline dobro, ker sodijo v tisto kategorijo, ki ni najbolj zasedena. Unescov seznam namreč ni neskončno odprta lista. Nekega dne bo treba postaviti piko.

Soline še niso niti na poskusnem nacionalnem seznamu.

Ne, ampak to bi se lahko zgodilo v zelo kratkem času, ker je bilo doslej veliko narejenega na tem področju. V tej nenavadni podlagi solinskih bazenov (petoli), ki so jo pred 700 leti uvozili s Paga, smo ohranili izjemnost za ves svet. Na Fontaniggeah ohranjajo še danes srednjeveški način pridelave. Takega načina ni nikjer na svetu. Zato si prizadevamo, da bi ministrstvo za kulturo čim prej imenovalo strokovno skupino, ki bo pripravilo dosje, vključno s primerjalno analizo drugih solin. Že čez nekaj mesecev bi lahko tako lokaliteto uvrstili na nacionalni poskusni seznam. Na njem ni še nobenih solin iz Evrope.

Kaj pa je zdaj na državnem poskusnem seznamu?

Seznam je že zastarel. Dve od poskusnih lokalitet sta že na dokončnem Unescovem seznamu: Ljubljansko barje in Idrijski rudnik. Ostale pa bomo morali v kratkem posodobiti. Med resnimi kandidati so zanesljivo soline, Kras kot serijska nominacija dinarskega krasa in seveda Plečnikova arhitektura kot kulturni spomenik v povezavi s Prago. Prav minule dni pa smo se eksperti za svetovno dediščino sestali na nemškem otoku Vilm, kjer smo se dogovarjali, kako izboljšati sistem evalvacij in monitoringa svetovne dediščine. Letos sem ocenjeval dve območji v zahodni Evropi. Če bi imeli tak pristop, kot ga imajo v drugih državah, tudi v Sloveniji, bi verjetno veliko lažje dosegli uvrstitev nekaj območij na seznam svetovne dediščine.

Pripravljate se tudi že na svetovni kongres o parkih, ki bo čez leto dni v Sidneyju.

Pri tem ugotavljamo, da je delež zavarovanih morskih območij najbolj kritičen. Čeprav kar 70 odstotkov sveta pokrivajo morja, je zavarovanih samo 3 odstotke morskih površin. Kar pri 70 odstotkih ribjih vrst je njihovo število tako upadlo, da so ogrožene. Ena tretjina tako hudo, da ne dosega niti desetine tiste populacije, kakršna je bila pred 30 leti, ko se je v svetu začel intenziven izlov rib. Pred sto leti so vodilni svetovni biologi menili, da človek nikoli ne bo mogel izpleniti morja. Kako so se motili, saj smo zdaj tik pred tem, da se to zgodi. Zavarovana območja (in ekosistemske storitve) so zdaj prepoznana kot tista, ki naj bi jih varovali ne le zaradi ptic in zajčkov, ampak ker brez njih ne bomo preživeli. V to smer gredo resolucije.

V krajinskem parku Sečoveljske soline pa dosegate nasprotne učinke od teh, ki jih omenjate...

Najpomembnejši dosežek desetletnega upravljanja s krajinskim parkom je v tem, da so kljub povečanju števila zaposlenih z 18 na 96 v zadnjih 11 letih, obnovljeni tradicionalni pridelavi soli in skoraj šestkratnemu povečanju obiska (z 8000 v 2002 na letošnjih 50.000) še vedno ohranjene vse posebnosti območja. Naši diagrami kažejo na stalno naraščanje števila gnezdečih ogroženih vrst ptic. Ti so še pomembnejši kot kazalniki finančne uspešnosti parka. Uspeli smo pokazati, v čem se upravljanje z zavarovanim območjem razlikuje od trajnostnega upravljanja podeželja, kjer imajo prednost praviloma le ekonomski interesi.

V desetih letih smo počrpali okoli 9 milijonov evrov evropskih sredstev in poslujemo pozitivno. Če se bodo tudi bodoči lastniki podjetja in predstavniki države strinjali, da je takšno poslovanje v zavarovnem območju narave z objekti naravne dediščine in edinstvene krajinske podobe nacionalnega pomena, da v parku ne smemo stremeti za finančnimi učinki, kot so običajni v drugih turističnih območjih zunaj zavarovanih območij, potem se za prihodnost ni treba bati.

Pa vendar imate v parku tudi nekaj črnih pik...

Res je. Črna pika parka so »črni« privezi v Jernejevem kanalu, ki ostaja ena od prednostnih nalog. S takšnim madežem zagotovo ne bi mogli pričakovati pozitivnih ocen pri vrednotenju parka po merilih svetovne dediščine.

Potenciali parka so skriti na območju Fontanigge. Do tja bi radi speljali ozkotirno železnico, ki bi popeljala obiskovalce na oba dela solin iz novega skupnega vhoda z območja nekdanjega rudnika v Sečovljah. Ali pa bi jih pripeljali z ladjo po morju. Pripravljamo nove poti. V kratkem bomo odprli še posebej atraktivno pot, ki bo potekala po približno kilometer dolgem lesenem mostovžu nad vodnimi bazeni. Fontanigge morajo ostati še naprej brez drugih dodatnih človekovih posegov. Nikakor ne podpiramo zamisli, da bi solinarske hišice spremenili v nekakšne turistične apartmaje. Bi pa zato zunaj parka, na območju rudnika lahko zgradili hotelček in nekakšen vstopni center v park. Pomembno je tudi, da solinarji uravnavajo vode na območju parka tako, da se živim bitjem dovaja sveža in s hrano bogata voda. To je prispevalo, da beležimo pojave novih vrst ptic (na primer sabljarke, duplinske kozarke, še prej polojnika), ali k povečanju njihovih populacij, kar je danes ena ključnih atrakcij v parku.

Boste kdaj morali omejevati vstop?

Že zdaj ga. S ceno vstopnine in z režimom. Skupine vodimo samo dvakrat na dan. In to vedno po utečenih poteh. Določena območja so dostopna samo nam, nekatera pa niti nam ne.