Seja NSK: zgovorna odsotnost 
ministra in sekretarja

Ponavadi so dnevni redi sej ­nacionalnega sveta za ­kulturo dolgi, toda včerajšnjega sta skrajšala večresorni ­minister Žiga Turk in njegov ­sekretar za kulturo Aleksander Zorn, ki se seje nista udeležila.­ ­Pravzaprav na vabilo sploh ­nista odgovorila.

Na dnevnem redu sta bili dve točki, ki ju brez njune udeležbe ni bilo mogoče speljati. Najprej bi se člani sveta radi seznanili s programom ministra, pristojnega za kulturo, potem bi mu izročili osnutek nacionalnega programa za kulturo 2012–2015, da bi njegovo sprejemanje čim prej steklo. Člani so bili nad ignorantskim odnosom močno razočarani, saj naj bi bil NSK mesto dialoga med kulturno in politično sfero, pa tudi zakonita dolžnost vlade je obravnavati predloge NSK in nanje odgovarjati. Dialog je bil v tem kontekstu največkrat omenjan, vendar je mogoč le, če sta zanj obe strani. Tako nacionalnega programa, ki je menda dobra podlaga za kulturno politiko za naprej, niti simbolično niso imeli komu izročiti in ga bodo poslali po pošti, na dialog pa še vedno upajo, zato bodo na naslednjo sejo poleg Turka in Zorna povabili samega predsednika vlade Janeza Janšo. 
V takem ravnanju vidijo prve dokaze, da je bila ukinitev ministrstva za kulturo velika napaka.

(Ne)sklepanje 
avtorskih pogodb

Veliko razprave je sprožil nedavni sklep vlade o prepovedi sklepanja avtorskih pogodb, ki so ga na dnevni red zaradi pereče problematike uvrstili naknadno. Opozorjeno je bilo na marsikaj: da bo z njegovo uveljavitvijo narejene več škode kot koristi; da pomeni blokado številnih kulturnih področij; če režiser ne bo dobil pogodbe, bodo zaposleni igralci brezposelni; če investitor dá soglasje k delu javnega zavoda, mora upoštevati tudi njegovo avtonomijo in še kaj. Najhujša je bojazen Matjaža Zupančiča, da je predlog »avtocesta v cenzuro«, kajti pogodbe bo še mogoče sklepati, vendar v soglasju s politiko. Ker bo na pogodbi moralo biti napisano ime, s kom se pogodba sklepa, odločitev o politični ustreznosti predlaganega ne bo težka. Odlok velja tudi za javne medije (npr. RTV) in v tem je mogoče videti težnjo vlade, da bi imela »vse pod kontrolo«. Morda pa si želi z novimi pogodbami le več zaslužiti. Ker odlok onemogoča delo in resno posega v avtonomijo zavodov in izobraževanje, bo svet vladi predlagal, naj ga umakne.

Zamrznitev javnih zavodov

Nič manj razburjenja ni povzročilo zniževanje finančnih sredstev za programske stroške nacionalnih javnih zavodov na področju kulture. Odločbe, ki so jih te ustanove dobile konec januarja, so jih »soočile z nemogočimi pogoji dela in onemogočajo izvajanje javne službe, za katero so zadolženi po ZVKD, torej onemogočajo delovanje v skladu z zakonom. Zato smo zahtevali dialog in zavračanje dialoga je neodgovorno« (Ivo Svetina). Denar, ki ga zavodi dobivajo, komaj zadošča za obstoj, ne pa za razvoj. Ni denarja za nakupe muzejskih predmetov, ki so v času krize cenejši, ni denarja za nove razstave in predstave, zato se bo postavilo vprašanje, zakaj naj obstajajo gledališča in muzeji, če ne delajo predstav in razstav, in pojavili predlogi za zapiranje. Ukinjanje programov je zmanjševanje kakovosti življenja ljudi, kar ima lahko zelo hude in dolgotrajne posledice (Meta Hočevar). Še v slabšem položaju so kulturni delavci, ki niso stalno zaposleni v zavodih, saj ne bodo imeli dela. »To je proletarizacija kulturnih delavcev, Cukrarna,« je prepričan Jože Vogrinc. Zaradi kratkovidnosti si tisti, ki vodijo tako politiko, ne zaslužijo, da jim rečemo politiki. Sicer pa politike ni preveč, premalo je je, zato ni jasnih načrtov in vizij, je še bilo slišati včeraj.

Svetniki so bili nad dejstvi zaskrbljeni in so sklenili, da bodo tudi ta problem prenesli na parlamentarni odbor za kulturo, javne zavode pa pozvali k ustvarjanju skupne platforme za upiranje takšni logiki države. V razpravi je bilo večkrat slišati opozorila, da se za vsem skriva izredno nevaren koncept javno-zasebnega partnerstva, ki ga v javnih zavodih ne bi smeli uvajati, saj vodi v katastrofo.

Ukinjanje JAK, SFC in CSPU

Na NSK so spregovorili tudi o ukinjanju Javne agencije za knjigo RS, Slovenskega filmskega centra in Centra za sodobno plesno umetnost (tri muhe na en mah!). Vlado Žabot je v imenu Društva pisateljev Slovenije zelo visoko ocenil delo JAK, v ponižujočem odgovoru iz kabineta vlade, ko so na prošnjo za sprejem dobili odlomek iz koalicijske pogodbe, pa vidi načrt za robustno ukinjanje neodvisnih institucij kulture, šolstva in drugih pri uvajanju koncesije.

O sprejemu pri predsedniku vlade sta spregovorila direktorja JAK in SFC, Slavko Pregl in Jožko Rutar. Oba sta slišala skoraj enake razloge za ukinitev: da porabijo preveč denarja, ker se je v JAK združilo izdajanje knjig dveh ministrstev (zdaj so ministrstva združena), da pridobijo premalo neproračunskega denarja (čeprav je JAK javna agencija, je doma in iz tujine pridobila okrog 350.000 evrov) … V podporo JAK so menda Turku pisali z avstrijskega in nemškega zunanjega ministrstva, Ruske akademije znanosti in še od kod, toda ne vedo, ali bo podpora koristila ali škodila.

Zaskrbljeni so tudi na društvu Asociacija, kjer prav tako nasprotujejo ukinjanju JAK, SFC in CSPU, vendar tudi tam tega nimajo komu povedati, skrbi jih tudi usoda 2500 delujočih v nevladnih organizacijah in delo v teh institucijah.

Podpora obstoju vseh treh ustanov je bila enoglasna: ukinjanje je absurdno, gre za centralizacijo, metode so nedemokratične in neučinkovite, v kulturi bo ostala siva ekonomija.