Tiskane izdaje
Svetovni dan materinščine po zapovedi Unesca praznujemo že petnajst let. V središču svetovnega zanimanja so letos lokalni jeziki in znanost, v središču domačega zanimanja pa je seveda slovenščina.
O njenem položaju smo se pogovarjali s Simono Bergoč, vodjo službe za slovenski jezik na ministrstvu za kulturo.
Kaj pravzaprav pomeni svetovni dan materinščine in kaj bi bilo pametno na ta dan početi?
Namen praznovanja mednarodnega dneva maternih jezikov je ozaveščanje o pomenu jezikovne raznolikosti in večjezičnosti. Če iz te perspektive pogledamo celotno jezikovno krajino, ki sodi v okvir naše jezikovne politike, imamo v središču slovenščino kot materni jezik večine prebivalcev Republike Slovenije.
Poleg slovenščine imamo v državi tudi govorce drugih maternih jezikov: italijanščine, madžarščine, romščine, ki so uradno zaščiteni, pa tudi jezikov narodov nekdanje Jugoslavije, ki lahko negujejo svoj jezik in pisavo. Nikakor ne smemo pozabiti slovenskega znakovnega jezika, maternega jezika gluhih, ter maternih jezikov migrantov. Posebna pozornost slovenske jezikovne politike je namenjena tudi Slovencem v zamejstvu, zdomstvu in po svetu.
Koliko ljudem je ta hip slovenščina materinščina?
Natančnega števila nimamo, so le ocene. V popisu leta 2002 smo namreč zadnjič merili število maternih govorcev v državi. Takrat je bilo govorcev slovenščine kot maternega jezika 88,3 odstotka prebivalstva ali 1.723.434. Če prištejemo ocene o tem, koliko je teh govorcev v zamejstvu, zdomstvu in izseljenstvu, dobimo zelo približno število dva milijona.
Nas podatek, da smo Slovenci slabo funkcionalno pismeni, dovolj skrbi? Kako bi se veljalo spoprijeti s tem problemom?
Mislim, da nas dovolj skrbi, večji problem vidim v tem, da ni preprostega recepta za dvig ravni bralne pismenosti. Ta problem je treba reševati interdisciplinarno, vključevalno in sodelovalno – bralna pismenost se namreč vpenja v kompleksno mrežo dejavnikov: od učnih načrtov, učnih gradiv, vloge učitelja, testiranja, ravni bralne kulture itd. Za zdaj se zdi, da parcialni ukrepi v obliki projektov ne zadoščajo, treba bo razmisliti tudi o kaki sistemski spremembi.
Na ministrstvu za kulturo deluje posebna delovna skupina strokovnjakov, ki pripravlja akcijski načrt za jezikovno izobraževanje. Osnutek bomo medresorsko preverili in uskladili. Verjamem, da bomo s skupnimi močmi pripravili nabor učinkovitih ukrepov.
Zdi se, da je pouk slovenščine problematičen od osnovne šole naprej. Govori se, da je eden najmanj priljubljenih predmetov, tekmovanja iz znanja materinščine naj bi se udeleževalo malo učencev, rezultati na eksternem preverjanju in maturi naj bi bili najslabši v slovenščini.
Slovenščina je problem, vendar ne v tem smislu, kot ga navajate. Ministrstvo za kulturo je pred leti naročilo raziskavo o priljubljenosti slovenščine, ki vaše predpostavke ni potrdila. Tekmovanja iz znanja slovenščine se udeležuje vedno več učencev, tudi rezultati na nacionalnem preverjanju znanja in na maturi ne odstopajo bistveno od rezultatov pri drugih predmetih, pri čemer je treba upoštevati, da povprečnih dosežkov, izraženih v številu točk, ne moremo neposredno primerjati z rezultati pri drugih testih iz drugih predmetov.
Problem pouka slovenščine so najprej, če grem po vrsti, učni načrti. Treba je opraviti raziskavo, ki bo kolikor je mogoče objektivizirano ugotovila, kako lahko obstoječe učne načrte prilagodimo novim izzivom časa. V naslednjem koraku je treba učne načrte prilagoditi, upoštevajoč nove načine prezentacije, branja in procesiranja informacij, z bistvenim poudarkom na novih tehnologijah. Nato sledijo prilagojena učna gradiva, izobraževanje učiteljev itd.
Poseben problem je slovenščina v visokem šolstvu in znanosti, kjer jo izpodriva angleščina. Kaj menite o tem?
Slovenščina v visokem šolstvu je zagotovo problem, s katerim se intenzivno ukvarjamo zadnjih nekaj mesecev v postopku sprememb zakona o visokem šolstvu, ki ga vodi ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Letošnji mednarodni dan maternih jezikov je posvečen ravno dejstvu, da jeziki omogočajo dostop do znanja, njegovega razširjanja in raznolikosti védenja. Ob tem je posebna pozornost namenjena lokalnim jezikom, ki odpirajo vrata tradicionalnemu znanstvenemu izkustvu, ta pa ne nazadnje bogati našo skupno bazo védenja.
Med lokalne jezike s tradicionalnim védenjem štejemo v kontekstu globalnih jezikov seveda tudi slovenščino. Pri komentiranju predloga novega člena o učnem jeziku smo izhajali iz dveh nasprotujočih si teženj: potrebe po mobilnem visokošolskem prostoru in potrebe po razvoju znanstvene slovenščine. Eden od naših predlogov je bil določiti največji dovoljen obseg študijskih obveznosti v tujem jeziku.
Kako se godi slovenščini v javni rabi? Kako uspešna je jezikovna policija ob napisih na trgovinah, polnih napak?
Slovenščina v javni rabi je načeloma polnofunkcionalna in vitalna. Kljub temu iz izkušenj spremljanja zakonodaje ugotavljamo na vsakem področju javnega sporazumevanja učinke procesov globalizacije. Jezikovna politika mora pri tem iskati ravnovesje med spoznanjem o večjezični stvarnosti in dogajanji, ki nakazujejo, da gre za kršenje jezikovnih pravic.
O jezikovni policiji pa nimam najboljšega mnenja. Avtoritarne intervencije v smislu jezikovne policije so kratkoročno morda uspešne, sistemsko pa zagotovo ne. Naša prizadevanja gredo v smeri spodbujevalnih preventivnih ukrepov, v smeri iskanja načinov za zvišanje jezikovne zmožnosti govork in govorcev, vlaganja v njihovo suverenost in samozavest. To je težja in dolgotrajnejša pot, a zagotovo bolj učinkovita.
Na katerih področjih je slovenščina še ogrožena?
Na to je težko odgovoriti, saj je stvar ocene in ocene so tudi pri strokovnjakih različne. Zagotovo lahko rečem, da sta največji grožnji slovenščini status quo, pomanjkanje zanimanja odločevalcev in pravzaprav celotne družbe za težave, ki se pojavljajo v zvezi z javno rabo, in prepričanje, da se jezik in njegove domene regulirajo samostojno, po naravni poti.
Raje kot grožnja uporabim besedo izziv; v tem trenutku sta to vsaj dva: podpovprečna stopnja bralne pismenosti slovenskih petnajstletnikov in nezadostna razvitost jezikovne infrastrukture (oziroma opremljenosti), kamor sodijo temeljni jezikovni priročniki, servisi, orodja ipd.
Katere so najbolj aktualne zadeve, s katerimi se trenutno ukvarja služba za slovenski jezik pri ministrstvu za kulturo?
Julija lani je bila v državnem zboru sprejeta resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018, ki smo jo koordinirali v naši službi. Na podlagi resolucije smo ustanovili dve delovni skupini za pripravo akcijskih načrtov za jezikovno izobraževanje in jezikovno opremljenost, ki sta v tem trenutku v polnem zagonu. Da bi zagotovili način učinkovitega spremljanja in uveljavljanja resolucije po drugih ministrstvih, ustanavljamo medresorsko skupino.
Letos izvajamo tri razpise: za promocijo slovenščine, za uresničevanje ukrepov iz resolucije ter za digitalizacijo na področju jezika. Sodelujemo pri medresorskem usklajevanju predpisov. Najbolj aktualna tema pa je organizacija posveta o novem slovarju slovenskega jezika, kar smo izvedli prejšnji teden.
Veliko jezikov izumira. Ali slovenščini, glede na to, da nima veliko govorcev, v daljni prihodnosti lahko grozi kaj takega?
Izumiranje jezikov je velik globalni problem in z vidika trajnostnega razvoja popolnoma primerljiv s siromašenjem biotske raznovrstnosti. Po nekaterih konservativnih ocenah, o čemer poroča jezikoslovec David Crystal v knjigi Jezikovna smrt, naj bi v naslednjih sto letih izumrlo celo več kot osemdeset odstotkov svetovnih jezikov. Na sposobnost preživetja nekega jezika vpliva veliko dejavnikov: število govorcev, vitalnost posameznih domen jezika, stališča govorcev do jezika, migracijski vzorci, starost govorcev, stabilnost populacije govorcev, ekonomski dejavniki, prenos jezika s staršev na otroke itd.
V nasprotju z uveljavljenim prepričanjem slovenščina spada med jezike z veliko govorci, po podatkih Ethnologuea ima namreč vsaj osemdeset odstotkov svetovnih jezikov manj govorcev. Tudi glede na druge dejavnike slovenščina ne spada med ogrožene jezike.
