Tiskane izdaje
Matavun – Glavni izzivi varovanja svetovne dediščine, ki jo državam podpisnicam, človeštvu, nalaga Konvencija o varovanju svetovne dediščine, so iskanje odgovorov na temeljna globalna etična vprašanja, vplivi množičnega turizma in podnebnih sprememb.
Slovenska nacionalna komisija za Unesco in Park Škocjanske jame, upravljavec prve slovenske znamenitosti, vpisane na Unescov seznam svetovne dediščine, sta ob 40. obletnici Konvencije o varovanju svetovne naravne in kulturne dediščine v Matavunu pripravili celodnevni posvet, s katerim so želeli pred slovensko javnost izpostaviti domače dileme: o pri nas še vedno preveč zakoreninjenem prepričanju o nedeljivosti naravne in kulturne dediščine, o ozaveščanju in izobraževanju o pomenu trajnostne rabe nacionalne dediščine na vseh ravneh ter o tem, kako več slovenskih znamenitosti vpisati na seznam in jih tudi varovati.
Predsednik republike Danilo Türk je v uvodu v posvet opozoril, da leta 1972, ko je Generalna konferenca Unesco sprejela besedilo konvencije, še nismo poznali koncepta trajnostnega razvoja. »Je pa konvencija prvi mednarodni dokument, ki je povezal naravne vrednote s kulturno dediščino in s tem v ospredje zanimanja postavil medsebojni vpliv človeka in njegovega delovanja na naravno okolje ter potrebo, da ohranimo ravnovesje med obema, kar je samo bistvo trajnostnega razvoja, kot ga razumemo danes,« je dejal predsednik.
Škocjanske jame so bile na seznam svetovne dediščine Unesco vpisane že leta 1986, do naslednjega vpisa, vpisa kolišč na Ljubljanskem barju skupaj s kolišči, ki obkrožajo Alpe, je minilo kar petindvajset let, še leto več pa do letošnjega, tretjega vpisa, vpisa dediščine živega srebra v Idriji in Almadenu (Španija).
Na vprašanje, ali se postopkov vpisa na svetovni seznam Slovenija loteva prepočasi in ali zaostaja za primerljivimi državami, predsednik pričakuje, da jih bo poiskal novo ustanovljeni Odbor za kulturno dediščino v okviru slovenske nacionalne komisije za Unesco.
Tudi Breda Pavlič, dvajset let programska strokovnjakinja Unesca, je pritrdila mnenju o revolucionarnosti vpeljave koncepta trajnostnega razvoja pred 40 leti, ki pa je terjala naporno pot oblikovanja in usklajevanja meril za ocenjevanje nominiranih znamenitosti.
Sicer pa so 40-letno dobo veljavnosti konvencije zaznamovali različni izzivi oziroma obdobja. Od leta 1978 do 1991, ko je bilo vključenih že 127 držav s 359 znamenitostmi, je bilo obdobje ogrevanja in vzpostavitve bank podatkov zlasti na področju kulture, saj je bilo področje narave že precej proučeno. Med leti 1992 in 1999 je prišlo do globlje povezave kulture in narave, znotraj sekretariata Unesca pa so ustanovili tudi center za svetovno dediščino.
Med leti 2000 in 2005 je pozornost veljala predvsem vprašanju, kako odpraviti evropocentričnost, saj je še vedno največ znamenitosti iz evropskih držav, po letu 2006 pa so aktualna vprašanja, kako zagotoviti neoporečnost kakovosti dela skrbnikov konvencije ob tako velikem številu držav članic in znamenitosti, ki se približuje številki 1000, za vsako pa je potrebno periodično poročanje o stanju.
Varuhi svetovne kulturne dediščine pa se vse bolj soočajo tudi z drugimi izzivi. Po 40 letih, odkar je bilo napisano besedilo Konvencije o varovanju svetovne kulturne in naravne dediščine, ki odgovornost ohranjanja stare dediščine nalaga vsem državam podpisnicam, je bil v vojni v Siriji uničen stari, sedem kilometrov dolgi bazar v središču Alepa, enega najstarejših mest, ki se je začelo razvijati v 3. stoletju pred našim štetjem.
Skozenj, je na posvetu opozorila Breda Pavlič, so hodili Bizantinci, Rimljani, Grki, križarji, Arabci, v sedanjem spopadu pa se je konvencija, edinstveni pravni zavezujoči akt, ki ga je doslej ratificiralo največje število držav svetovne skupnosti, izkazal praktično kot nemočen.
Izziv je torej, kako koncept svetovne dediščine globlje povezati s širšim okvirjem temeljnih etičnih vprašanj, kaj koncept svetovne dediščine lahko nudi v kontekstu univerzalnih človekovih pravic in razmerjih, ki jih pospešuje sodobna globalizacija. Pereča je problematika vplivov množičnega turizma, ki prinaša koristi in slabosti, pa tudi vse večji vplivi pospešenih podnebnih sprememb, zaradi katerih so na primer ogrožene Benetke, ledeniki, Veliki koralni greben.
Prihodnje leto bo minilo deset let od podpisa Konvencije o nesnovni dediščini, ki jo je Slovenija ratificirala leta 2007. Slovenija na tem področju zamuja, saj je šele letos vzpostavila nacionalni register, šele letos pa je bila razglašena prva živa mojstrovina na nacionalni ravni, Škofjeloški pasijon, kar je pogoj za mednarodno priznanje oziroma za uvrstitev na seznam svetovne nesnovne dediščine. Zato bo Slovenska nacionalna komisija za Unesco prihodnje, jubilejno leto, poskušala vzpodbuditi živahno razpravo in postopke na nacionalni ravni zato, da bi nadoknadila zamujeno.
