Tiskane izdaje
Na deklarativni ravni so slovenske stranke naklonjene kulturi kot temelju države, gradniku identitete ipd. Njihovi kulturni programi pa so omejeni z finančno realnostjo v Sloveniji in posledično krčenjem sredstev v kulturi. Tako bi lahko strnili problem današnje izredne seje Nacionalnega sveta za kulturo (NSK), na kateri so se predstavniki političnih strank pred velikim številom poslušalcev opredeljevali do nekaterih ključnih kulturnih tem.
Predsednik NSK Miran Zupanič je navzoče predstavnike strank prosil, naj se opredelijo do dveh problematik: ali naj ministrstvo za kulturo (MK) ostane samostojni vladni resor ali naj se združi s kakšnim drugim ter kakšno stališče imajo do predloga strateškega dokumenta Nacionalni program za kulturo (NPK) 2012-2015. Ob tem so razpravljalci poudarili tudi prioritete svojih kulturnih programov.
Tako je Denis Miklavčič iz Trajnostnega razvoja Slovenije (TRS) govoril predvsem o tem, da je kultura premoženje in obenem pomembna ekonomska kategorija. Izpostavil je problem samozaposlenih v kulturi predvsem v kontekstu nujnosti zaščite delujočih v kulturni in umetniški sferi pred grožnjami trga in kapitala. MK bi kot resor, ki ščiti produkcijo in njene producente, po njegovem moralo ostati samostojno.
Podobno vlogo kulture vidi tudi Andrej Pengov Bitenc, predstavnik Desusa. Kultura je po njegovem pomemben temelj, tisto, kar pripomore k produciranju dodane vrednosti. NPK vidi kot dobro podlago oblikovanja kulturne politike. Poleg tega poudarja pomen kulture v šolskem sistemu, pa njeno vlogo pri kakovostnejšem javnem dialogu. Desus v kontekstu krize dopušča združevanje ministrstev, denimo ministrstva za kulturo z ministrstvom za šolstvo ali za visoko šolstvo in znanost.
Luka Novak, predstavnik Slovenske ljudske stranke (SLS), meni, da je NPK presplošen in da bi morale biti konkretne vsebine vodilo za dodeljevanje proračunskih sredstev. Po njegovem je potrebno opredeliti prioritete na področju kulture, izbrati ključne projekte in jih primerno podpreti. Med te med drugim sodi tudi izgradnja nove Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK II), obnova Narodnega in prirodoslovnega muzeja, obnova Lipice ipd. V javnem sektorju bi spodbudil reorganizacijo, kar pomeni, da bi v kulturni sistem bolj vključil neodvisne producente. Prepričan je, da bi javni zavodi lahko poslovali bolj racionalno, pri čemer vidi možnosti in potenciale v javno zasebnih partnerstvih. Na posameznih kulturnih področjih, kot sta, denimo, glasba, sodobna umetnost pa vidi predvsem možnosti navezovanja na (kulturni) turizem. Omenimo še, da Javne agencije za knjigo (JAK) ne bi ukinjal, pač pa bi del njenih subvencij namenil v davčne olajšave založnikom. Prav tako je proti združevanju MK z drugimi ministrstvi.
Kultura utrjuje nacionalno kulturno identiteto, je prepričana Jelka Stergel, predstavnica Liste Gregorja Viranta (LGV). Zato ta stranka kulturo pozitivno diskriminira in ji daje pomembno mesto v svojem programu. Po njenem NPK kaže na to, kaj je javni interes v kulturi, pot do njegove realizacije pa bo zapletena. Problem Stergelova, denimo, vidi v tem, da ta dokument predvideva večanje števila javnih institucij, medtem ko je po njenem mogoče nove programe uvajati v okviru obstoječih zavodov.
Racionalizacijo sredstev bi bilo po njenem mogoče doseči tudi s povečevanjem namenskih sredstev in zmanjševanjem materialnih stroškov in stroškov za javno upravo. Po njenem je potrebno premisliti (ne pa tudi ukiniti) smiselnost javnih agencij (denimo JAK) in doreči njen status. Po drugi strani vidi možnosti odpiranja delovnih mest v kulturi, še posebej na področju avdio vizualne umetnosti. Morebitno združevanje ministrstev (LGV naj bi jih zmanjšala na enajst) bi moralo biti narejeno na podlagi izračunov.
V kriznih časih ne moremo obljubljati nemogočega, pravi Aleksander Zorn, član Slovenske demokratske stranke (SDS). Ne vemo, kakšen bo rebalans, koliko sredstev bo namenjenih kulturi. NPK je po njegovem preobsežen dokument, moral bi biti bolj strnjen, nekakšna ustava ministrstva za kulturo, katerega izvajanje bi bilo bolj zavezujoče. Kultura je sicer kot tvorni element naroda in države potrebna državne podpore. Pri tem se je po njegovem ključno osredotočiti na nekatere ključne projekte, kot je Evropska prestolnica kulture, posodobitev javnega sektorja (predlog zakona te posodobitve je oblikovala vlada v odhajanju), premisliti je tudi potrebno, koliko zategovanja pasu bi kultura prenesla. Sam se ne zavzema za združevanje ministrstev. Če bo do njega vendarle prišlo, bo kultura znotraj skupnega nabora ministrstev obdržala avtonomijo in pomen, je prepričan.
Uroš Grilc (Lista Zorana Jankovića - Pozitivna Slovenija) meni, da je NPK napisan pavšalno in ga vidi kot simptom neusklajenega delovanja uradnikov na ministrstvu. Skoraj sto zastavljenih ciljev je po njegovem neuravnoteženih. Kulturno politiko bi bilo po njegovem potrebno graditi na osi kultura - šolstvo - gospodarstvo, kar bi sprostilo razvojne možnosti kulture pri nas, ki je sicer vitalna in kvalitetna, a zadnje desetletje stagnira. Pomembno se mu zdi povečanje dostopnosti kulture občinstvu in širjenje ciljne publike kulturnih dobrin. Več občinstva bi, denimo, privabili, z znižanjem cene knjig, s privabljanjem nove ciljne publike v gledališča, z digitalizacijo kinodvoran v Sloveniji ipd. Pozitivna Slovenija predvideva zmanjšanje ministrstev na enajst; katera ministrstva naj bi združevali, trenutno še ni dorečeno.
Vitka vlada in slovenski kulturni prostor
Diskurz vitke vlade je po besedah nekdanje ministrice za kulturo Majda Širca (Zares - socialno liberalni) napačen. Kultura nam nasprotno omogoča, da pravilno artikuliramo probleme. Po njenem je lahko pospeševalec gospodarske rast, na primer v kontekstu kulturnih industrij. Tako nekdanja ministrica ne podpira ukinjanja agencij, te predstavljajo jamstvo avtonomnosti in strokovnosti posameznih področij. Poudarila je pomen dialoga s civilno družbo, denimo, z zvezo neodvisnih producentov v kulturi Asociacija, ki je pripeljal do boljših pogojev za samozaposlenih v kulturi. Opozorila je, da namesto racionalizacije velja več energije usmeriti v črpanje evropskih sredstev za kulturo. Pomen NPK je po njenem predvsem v tem, da predstavlja usmeritev za vse vlade. Zares ne predivdeva ukinitve MZK, oziroma prej dopušča priključitev drugih ministrstev h kulturnemu (denimo funkcijo ministra za Slovence po svetu).
Za Liberalno demokracijo Slovenije (LDS) je kulturno ministrstvo eno osrednjih, je dejal predstavnik te stranke Jožef Školč, zato tudi ne predvidevajo združevanja ministrstev. NPK vidi kot nabor želja, a vsega zapisanega po njegovem ne bo mogoče izvesti. V dejstvu, da je v dokumentu zapisano več, kot bo realizirano, ne vidi nič slabega. Slovenski kulturni prostor je po njegovem danes širši kot nekdaj, in sicer v kontekstu globalizacije ter omogoča mreženje povsod. Pomembno je, kako organizirati ta prostor, da bo ostal odprt. V zvezi z delovanjem javnega sektorja bi sam na direktorjev mandat vezal tudi sredstva, s čimer bi ti dobili programsko avtonomijo in pa prevzeli odgovornost za svoj program.
NPK je zadovoljiv dokument in izhodišče, je prepričan aktualni minister za kulturo Boštjan Žekš, ki je spregovoril za Socialne demokrate (SD). Seveda pa bo realizacija programa odvisna od prioritet nove vlade, predvsem pa sredstev. V zvezi z združevanjem ministrstev, SD po opravljeni temeljiti analizi dopušča združevanje ministrstva za kulturo in za šolstvo. Žekš sicer izpostavlja pomen jezika in v tem kontekstu vidi vlogo JAK, se zavzema za ukinitev članarine v knjižnicah itd.
Na debati so se navzoči dotaknili tudi problema medijev, ki sodijo pod jurisdikcijo MK, zaradi česar je po namigu nekaterih članov NSK ta resor sploh zanimiv za nekatere stranke. Navzoči predstavniki strank so se strinjali o pomenu avtonomije ter nevmešavanja politike v to sfero. Na seji ni bilo predstavnika Slovenske nacionalne stranke (SNS).
Odzivi članov NSK: zakaj ne bi obrnili logike?
Na predstavitve navzočih politikov so se odzvali tudi člani NSK. Matjaž Zupančič je, denimo, izpostavil paradoks govorov večine, kjer vsi poudarjajo državotvorno vlogo kulture, po drugi strani pa so sprijaznjeni z dejstvom, da bo eden najmanjših porabnikov proračunskega denarja (okoli 2 odstotka) podvržen še dodatnemu zategovanju pasu. Tako bi po njegovem tako pomembno področje moralo obdržati samostojno ministrstvo, dodatno krčenje sredstev pa bi lahko pripeljalo do nepopravljive škode na tem področju.
Podobno tudi Mitja Čander poudarja, da so odločitve (denimo tudi o ukinjanju agencij, združevanju ministrstev) v času krčenja sredstev za kulturo še posebej usodne. Rebalans proračuna terja predvsem pogovor o prioritetah.
Jože Vogrinc je opozoril na kratkovidno logiko združevanja ministrstev in predstavnike strank vprašal, če obstajajo izračuni koliko denarja in časa bi nas stalo takšno ukvarjanje birokracije same s seboj. Prav tako je nasprotoval temu, da se kulturo zvaja na ekonomsko kategorijo in namesto tega predlagal, da ekonomija postane kulturna kategorija; predvsem v smislu omogočanja dostojnejšega življenja ljudi. Za tem je še poudaril, da bi bilo morda bolje logiko privatizacije kulture, ki jo implicira diskurz o javno zasebnem partnerstvu, obrniti: ali ne bi bilo potrebno z javnimi sredstvi podpreti propadajočo panogo tiskanih medijev, ki delujejo v javnem dobrem?
