Sol, soline, solinarji, kulturni spomenik

Muzej solinarstva: Od danes spet mogoč obisk solinske hiše z zbirko in solnega fonda z dovodnim kanalom.

pet, 18.04.2014, 21:00

Najstarejši piranski rek se glasi: »Piran xe fato de sal!« ali Piran je nastal iz soli. To kaže na zgodovinsko pomembnost solin za mesto in njegovo okolico. Pirančani so veljali za marljive in delavne solinarje, ki so sloves mesta s soljo ponesli daleč po svetu. Prav tradicionalno solinarstvo je poleg ribištva in obrti omogočalo razcvet mesta.

Prav zaradi zgodovinske pomembnosti solin si želi Pomorski muzej Sergej Mašera Piran opozoriti na nujnost odločnejših posegov države za zaščito ostankov solinarskih hiš na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline, saj te pospešeno propadajo in vzdrževalna dela so nujna.

Kljub hudi finančni stiski si Pomorski muzej kolikor je mogoče prizadeva za ohranitev tega bisera slovenske obale. »Zato smo doslej obnovili štiri solinarske hiše, ki jih zdaj vzdržujemo in namenjamo muzejskim ter kulturnim vsebinam.«

Začasni domovi solinarjev

Muzej solinarstva je v opuščenem predelu Sečoveljskih solin na desnem bregu kanala Giassi. Zajema solinsko hišo z muzejsko zbirko in solni fond z dovodnim kanalom za morsko vodo. Solinska hiša obsega tri stavbe: enonadstropno hišo, ki je služila za bivanje solinarjeve družine in shranjevanje soli, nekdanje pritlično skladišče, v katerem so shranjevali sol, in po starem vzorcu obnovljeno krušno peč, posebnost Sečoveljskih solin.

Muzejska zbirka prikazuje delovno in bivalno okolje v solinski hiši ter pisni, slikovni in predmetni zgodovinski oris. Prikaz delovnega in bivalnega okolja poudarja tiste elemente materialne kulture, ki so bili v času sezonskega dela v solinah, to je v poletnih mesecih, najpogosteje prisotni v začasnih domovih solinarjev.

Istra, Avstrija in Franc Ferdinand

Pomorski muzej, pod okrilje katerega spada tudi Muzej solinarstva, je pripravil tudi fotografsko razstavo Histria Austria avtorjev Brigitte Mader in Siegfrieda Schwarza. Do dejanske povezave med Istro in Avstrijo je Brigitta Mader, avtorica razstave, pravzaprav prišla prek Franca Ferdinanda, avstrijskega nadvojvode in prestolonaslednika. Ta je bil namreč navdušen zbiralec kulturnih predmetov.

Leta 1909 je postal vodja protektorata cesarsko-kraljeve centralne komisije za spomeniško varstvo. Organiziral je delo komisije in pogosto porabljal celo svoj osebni denar za restavriranje umetniškega predmeta, njegovo rešitev pred uničenjem ali deportacijo iz avstrijske monarhije.

Tako lahko v župnijski cerkvi v Artstettnu, majhnem kraju v Avstriji, najdemo kamnit oltar iz Istre. Prav ta je v Maderjevi sprožil prve impulze za začetek znanstvenega projekta: sledila je potem Franca Ferdinanda v Istri, raziskovala arhive, odkrila veliko neobjavljenih dokumentov in skušala rekonstruirati aktivnosti Franca Ferdinanda na tem področju. Veliko teh aktivnosti se je nanašalo na današnje slovensko Primorje.

Prijavi sovražni govor