Tiskane izdaje
Ljubljana – Od smrti Jožeta Trontlja decembra lani Slovensko akademijo znanosti in umetnosti (SAZU) začasno vodi arhitekt Marko Mušič. Volitve predsednika bodo 6. maja, kandidati pa so trije: Marko Marijan Mušič, Slavko Splichal in Tadej Bajd.
Za izvolitev je potrebna več kot polovica glasov 96 akademikov. Prav vsi ne bodo volili, verjetno kakšnih deset, kajti nekateri so bolni, drugi bodo pozabili, eden od rednih članov pa se njenih dejavnosti in tudi volitev ne udeležuje.
Upravni direktor SAZU Zoran Mezeg domneva, da bodo glasovi volivcev med tri kandidate razpršeni in da bodo predsednika izvolili v drugem krogu med kandidatoma, ki bosta v prvem krogu dobila več glasov od tretjega. Drugi krog volitev bo takoj po preštetih glasovih.
Tako kot so za članstvo v SAZU lobiranja, akademiki lobirajo tudi za predsednika in praviloma se najbolj ogrevajo za člane v razredih, ki jim sami pripadajo. Načeloma pa tako pri članstvu kot pri predsednikovanju poskušajo loviti ravnovesje, ki pa jim, vsaj kar zadeva ženske, ne gre od rok, saj je vsega pet akademikinj.
Čast in denar
Motiva za članstvo v SAZU sta tako čast kot denar. Redni člani prejemajo 1400 evrov bruto nagrade na mesec, kar po plačilu prispevkov in dohodnine znese 850 evrov neto, izredni član 60 odstotkov tega zneska, predsednik pa dobrih 2000 evrov neto na mesec.
Hkrati bodo volili tudi dva podpredsednika in glavnega tajnika zaradi izteka mandata. Kandidat za tajnika je stomatolog Uroš Skalerič, specialist za ustne bolezni in parodontologijo, ki bo nadomestil Andreja Kranjca.
Ne le predsednik, ampak tudi možje na teh položajih prejemajo višje nagrade od članov. Predsedniku pripada 150 odstotkov dodatka k nagradi rednega člana, tajnikov dodatek je 120-odstoten in prejema dobrih 1800 evrov na mesec, podpredsednikov dodatek pa je 80-odstoten in znaša dobrih 1500 evrov.
Število mandatov za ljudi na vodstvenih položajih je omejeno na dva triletna do starosti 75 let, ko mandat samodejno preneha. Časi večnih predsednikov so minili z Janezom Milčinskim, ki je akademijo vodil 16 let, najdlje, kar 23 let, pa je bil na njenem čelu Josip Vidmar.
Ravno starost pa je formalno šibka točka kandidata Marka Mušiča, ki bo januarja 2016 dopolnil 75 let, torej bo lahko predsednik le dobro leto in pol. V preteklosti je že bilo podobno, ko so h kandidaturi nagovarjali Alenko Šelih, a se ji je zdelo neokusno potegovati se za predsednico za tako kratko obdobje.
Arhitekt, komunikolog
Arhitekt Marko Mušič je postal izredni član akademije leta 2003, redni član je od leta 2007. Med njegovimi uresničenimi arhitekturnimi projekti je več sakralnih objektov in znamenj. Najbolj znana je cerkev v Dravljah v Ljubljani, dve je projektiral v Bosni in Hercegovini.
Podpisal se je tudi pod več kulturnih in izobraževalnih objektov na območju nekdanje Jugoslavije, med njimi Centralna tehniška knjižnica v Ljubljani, ter več poslovnih stavb in spominskih parkov in pokopališč, prav tako na jugoslovanskem območju, med njimi novi del Žal.
Slavko Splichal, profesor komunikologije na fakulteti za družbene vede, se je rodil leta 1947. Če bi bil izvoljen, bi bil prvi družboslovec na predsedniškem mestu SAZU. Za rednega člana je bil izvoljen leta 2003, za rednega 2009. Posvečal se je znanstvenoraziskovalnemu delu in izobraževanju na v Sloveniji novem področju medijskih in komunikacijskih študij.
Na FDV je razvijal proučevanje družbenih informacijskih procesov, metod družboslovnega raziskovanja (predvsem metode analize besedil in mnenjskih poizvedb) ter teorij komuniciranja, množičnih medijev in javnosti. Utemeljil je nova področja, kot so sociologija informacijskih procesov, metodologija komunikoloških raziskav, komunikacijske pravice in informacijska družba.
Napisal je prvo sistematično delo o analizi besedil v nekdanji Jugoslaviji (1990) in izvedel vrsto empiričnih raziskav z uporabo metod analize besedil (med drugim obsežno študijo o mednarodni radijski propagandi za Unesco leta 1977). V poznejšem obdobju je namenjal osrednjo pozornost teorijam javnosti in javnega mnenja. Objavil je številna znanstvena in strokovna dela doma in v tujini.
Tadej Bajd je najmlajši med kandidati, rodil se je leta 1949, in je edini med njimi, ki v javnosti ne velja za politično profiliranega. Je redni profesor na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Raziskovalno obravnava gibanje pri človeku in stroju. Med originalne dosežke njegovih raziskav sodijo: sistem za računalniško merjenje biomehanskih parametrov hoje, sistem za ocenjevanje spastičnosti, sinteza minimalnih vzorcev hoje z uporabo funkcionalne električne stimulacije pri osebah s popolno in nepopolno okvaro hrbtenjače, modeliranje stabilnosti štiritočkovne hoje in zavestno upravljanje sistemov funkcionalne električne stimulacije.
Obetavne so njegove raziskave na področju ponovnega učenja hoje paretičnih bolnikov. Sistemi za ponovno učenje hoje so osnovani na multisenzornem sistemu, ki posreduje informacijo električnemu stimulatorju in prek kognitivne povratne zveze v vidni, zvočni ali haptični obliki tudi bolniku. Pomemben del njegovih raziskav je usmerjen v študij trka med človekom in industrijskim robotom.
Tadej Bajd se ukvarja tudi z razvojem robotskih celic v elektromehanski industriji. Pohvali se lahko s tudi v svetu relevantno bibliografijo. Pri mednarodnem združenju IEEE s sedežem v ZDA je leta 2000 kot tretji Slovenec prejel naslov IEEE Fellow za izjemne raziskovalne dosežke.
