Tiskane izdaje
Uspešna pisateljica je svojo bližnjo prihodnost videla dokaj urejeno: status s pravico plačila prispevkov ima na papirju obljubljen do leta 2016.
Potem je prišlo sporočilo z Ministrstva za kulturo s številko v evrih: dohodkovni cenzus samozaposlenih za leto 2014. Številka ti pove, ali si blizu krize ali ne.
Stvari so, kot se spodobi za moderne čase, postale lepo urejene, torej digitalne: ministrstvo za kulturo je v želji po približanju upravnega poslovanja samozaposlenim v kulturi konec lanskega leta podprlo vodenje razvida samozaposlenih v kulturi in uveljavljanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna s sistemom SAMK.
Ta opravlja samodejno elektronsko obveščanje samozaposlenih v kulturi glede poteka pravice do plačila prispevkov za socialno varnost tri mesece pred pretekom in samodejno elektronsko obveščanje samozaposlenih s pravico do plačila prispevkov ob preseganju cenzusa in obveščanje o drugih aktualnih dogodkih, ki zadevajo samozaposlene v kulturi.
Vsebina sporočila o tako imenovanem cenzusu, ki ga ni zdravo preseči, pravi, da lahko ustvarjalci leta 2014 pridobijo pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, če njihov povprečni dohodek zadnjih treh let ne presega zneska 19.928,52 evra bruto.
Pisateljica iz uvoda, Gabriela Babnik, se bo znašla s pomočjo računovodje, lani prejete delovno štipendijo, dve nagradi in nadomestilo za porodniški dopust bosta – kot dopušča zakonodaja – razdelila na tri leta, pa se bo izšlo. »Moti me način komuniciranja in butanja v našo realnost,« pravi.
Hudo se sicer ne bi smelo zaplesti, ministrstvo nam je sporočilo, da zaradi nagrade na področju kulture ali delovne štipendije iz naslova knjižničnega nadomestila ali katerekoli druge umetniške štipendije pravica do plačila prispevkov ni ogrožena, saj se skladno s spremenjenim ZUJIK ti prejemki odštevajo, prav tako se bodo pri ugotavljanju dohodkovnega cenzusa odštevale letos uvedene kulturne žepnine ministrstva.
Prevajalka Tina Mahkota je imela neprijetno izkušnjo pred leti, delovna štipendija jo je katapultirala v tako visok razred za plačevanje prispevkov, da je je dejansko več kot pol vrnila državi.
»Podobno kot sedanje subvencije za ustanavljanje s.p.-jev, s čimer je država na videz pomagala/zmanjšala število brezposelnih, dejansko pa so bile subvencije zato, da so si s.p-ji lahko eno leto plačevali prispevke in so torej ta denar spet vrnili državi.« Edina koristna stvar, ki so jo v zadnjem desetletju dobili samozaposleni, je po njenem mnenju to, da se štipendije in nagrade odštevajo od cenzusa.
Vendar dodaja: »Ključno je, da je cenzus izredno nizek, za leto 2013 je skoraj 2000 evrov nižji, kot je bil za leto 2012. In to bruto! Sporočilo je torej, da nas pehajo res na rob preživetja, če želimo imeti vsaj minimalne prispevke plačane, kriteriji pa so vsako leto ostrejši (prevajalci lahko računajo le na eno nacionalno nagrado, Sovretovo). Da ne govorim o tem, kakšne pokojnine bomo imeli, ko se bomo, če sploh kdaj, upokojili ...«
Tudi Gabriela Babnik ni navdušena: »Poleg tega, da si stalno izmišljujejo nova pravila za dostop do denarja, ki je na razpolago, mi z nedorečenostjo jemljejo čas ... pisanje računov, zbiranje računov, pisanje poročil – moje nedelje so namenjene samo še temu ... dejansko me skrbi za moj ustvarjalni čas, zaradi katerega smo sploh tu ... Prišla sem do spoznanja, da si moram 'nabaviti' računovodjo, saj institucije, kaj vem, sindikata, ki bi ščitil pravice samozaposlenih na področju kulture, pri nas preprosto ni.
Če računovodji ne bo uspelo izpeljati finančnega načrta, bom z dvema deklicama pač ostala brez socialnega kritja ... malo smešno se mi sicer zdi, da sem po eni strani opevana kot perspektivna avtorica, ki 'lepo zastopa Slovenijo v tujini', hkrati pa mi bodo tisti, ki mi izrekajo hvalo, odvzeli minimalne pravice ...«
»Majhen prostor, malo duha,« resignirano pravi kipar Mirsad Begić. Njega je zadelo, ko je delal spomenik ljubljanskemu županu Hribarju. Ko je bil nekje na polovici, je z ministrstva prejel dopis, da je z nagrado in denarjem za kip presegel cenzus. »Tako pismo te spravi v krizo, težko ustvarjaš s takim bremenom, izgubiš voljo, koncentracijo ...
S tem bi me lahko presenetili na koncu ... Tako pa sem izgubil pravico do plačila prispevkov iz državnega proračuna in začel plačevati prispevke – spomenik sem na koncu državi skoraj v celoti plačal sam. Če dobro pomislim, bi bilo bolje, če bi ustvarjalec svojemu mestu ali državi kaj ustvaril kar zastonj, potem vsaj ne bi imel birokratskih problemov.«
Najbolj nesmiselna posledica takih ukrepov oziroma najhujša kazen pa je, da se novih naročil potem »enostavno bojiš, ne pa veseliš ... hkrati te take izkušnje napeljujejo k temu, da bi državo nekako pretental ... Res, od časa Robbe se tu ni kaj dosti spremenilo.«
Pisatelj Vlado Žabot dodaja, da je osnovni problem slovenske kulturne politike, »da si ne priskrbi dovolj argumentirane strokovne razlage, kaj je na tem svetu kulturna in kaj umetniška ustvarjalnost. Dovolj jasno bi namreč moralo biti, da gre za to, kakršna je, recimo, razlika med kokošjo in rajsko ptico. Obojega pač ni mogoče gojiti, vzdrževati in vrednotiti ali nagrajevati enako.
Ob prepoznavanju in razvijanju kulturne ustvarjalnosti kot razvojnega dejavnika in tržno perspektivne dodane vrednosti v industriji, obrti, šolstvu, kmetijstvu, kulinariki, vinarstvu, stavbarstvu, turizmu in še v čem bi bilo mogoče postopoma ukinjati socialna poplačila za kulturne ustvarjalce.
To enako pač ne more veljati za referenčne umetnike. Teh je, da ne bo pomote, pri nas malo. In ti si tudi v naši državi, kot je nesporna praksa drugod po duhovno razvitem svetu, zaslužijo ustrezen status brez cenzusov. A najprej je torej treba spoznati razliko med kokošjo in rajsko ptico.«
Slikar Silvester Plotajs Sicoe pravi, da razmere na področju trženja in predstavljanja likovnih del niso urejene in niso rožnate: »Sam živim od prodaje slik in povem vam, to ni lahek kruh. A sem zelo vesel in ponosen, da lahko počnem, kar sem si vedno želel – biti slikar. Menim, da je cenzus prenizko nastavljen; paradoks je, da vrhunski umetniki ne smemo tudi kvalitetno zaslužiti in normalno živeti. Ne strinjam se, da je naš status socialni – kot nekakšna socialna pomoč.
Samozaposleni na področju kulture smo zelo nezaščiteni in izpostavljeni stalnim premenam političnega kupčkanja, milosti in nemilosti države. Naša pozicija je nenavadna – z nami se vedno bahajo, a hkrati ne uredijo ali pospešijo vlaganj v na primer nakup likovnih del.
Že desetletja poslušam, kako bodo ukinili naš status privilegiranih umetnikov, a se hkrati vprašam, zakaj toliko zaposlenih na ministrstvu za kulturo, ki so tam zaradi nas in jim ni treba vsake tri leta dokazovati vrhunske kakovosti. Samozaposlen sem že dvaindvajset let in nimam dneva bolniške, a ni to vrhunsko?«
