Tiskane izdaje
Kulturna dediščina je ljudem najbližje, povsod po ozemlju Slovenije so namreč območja raznih objektov in artefaktov, ki jih ljudje občutijo kot svoja, je dejala dr. Jelka Pirkovič, generalna direktorica Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) na današnji tiskovni konferenci ob odprtju razstave, ki slavi sto let delovanja spomeniškovarstvene službe pri nas.
Pred dobrimi sto leti je kot prvi deželni konservator za Kranjsko začel delovati dr. France Stelè, ki je leta 1913, še v okviru Avstro-Ogrske, začrtal teoretsko osnovo varstva pri nas.
Njegova vizija varovanja spomenikov in drugih predmetov nepremičnih in premičnih predmetov kulturne dediščine se je bolj sistematično začela uresničevati predvsem po letu 1945, še posebej po letu 1960, ko je pri nas nastala mreža regionalnih zavodov, namenjenih varovanju kulturne dediščine, danes združenih v ZVKDS.
Kot je pojasnila Pirkovičeva, se je pojem dediščine skozi stoletje precej razširil, in naloga zavoda je, da pokriva vse, kar nosi takšne dediščinske vrednote.
O zavodu
Daniela Tomšič, generalna konzervatorka ZVKDS, je pojasnila, da zavod združuje najrazličnejše strokovnjake, od arheologov (center za preventivno arheologijo so ustanovili leta 2009), arhitektov, umetnostnih zgodovinarjev, kiparjev, slikarjev do kemikov in dokumentaristov. Vsi ti sodelujejo in se povezujejo pri prepoznavanju artefaktov in objektov kulturne dediščine, pri njihovem preučevanju, interpretiranju, pri konkretnih posegih in vpisu v register kulturne dediščine.
Pri tem delu, ki poteka na celotnem ozemlju države, se strokovnjaki različnih profilov srečujejo s številnimi izzivi, ki zadevajo različna strokovna področja, in v okviru strokovnih in zakonskih določil obravnavajo tudi interese investitorjev.
K razstavi
Na razstavi 100 let v dobro dediščine, ki jo je je postavil Robert Peskar, lahko tako vidimo zgodovino spomeniškovarstvene dejavnosti pri nas, in sicer razstava združuje precej materiala, ki so ga območne enote ZVKDS razstavljale že med lanskim letom.
Natančneje, gre za izbor najpomembnejših nalog, ki jih je v svoji zgodovini opravil zavod in prikazuje temeljne vrline njegovega poslanstva. Restavratorski center, ki ga vodi Jernej Hudolin, se predstavlja z najpomembnejšimi izzivi svoje zgodovine, od sodelovanja pri restavriranju koptskih fresk v Nubiji leta 1963 do restavracije Tintorettovih slik Sv. Nikolaja v Novem mestu leta 2009. Na ogled so številna restavratorska in arheološka dela, ki so jih območne enote v zadnjih 50 letih svojega obstoja izvajale v Piranu, Idriji, Kranju, Celju itd.
