Tiskane izdaje
1500 »meščanskih« izvodov iz recikliranega usnja po 3500 evrov in nadaljnjih 500 bibliofilskih, v šatulji, z zlato obrezo in s platnicami iz pravega govejega usnja po 7000 evrov.
Izdaja integralnega prevoda Slave vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja (1641-1693), najznamenitejšega primera skrajne zamude pri prevajanju kakega resnično ključnega spomenika tukajšnje kulture v slovenščino, je pri koncu. Založniki iz Zavoda Dežela Kranjska so sporočili, da na trg prihaja še zadnji, četrti zvezek tega izjemno obsežnega domoznanskega dela osrednjega polihistorja na Slovenskem v baročnem času.
Od izvirne izdaje je minilo že več kot 320 let, novi komplet pa bo, kot je znano, za zvezek daljši. Napovedana je še peta knjiga Studia Valvasoriana, ki bo, kot obljublja njen latinski naslov, namenjena znanstvenemu aparatu, študijam in kazalom. A bo nanjo potrebno še počakati.
Komplet oblikovno in vsebinsko sledi izvirniku, ohranja pa tudi originalno paginacijo strani in številne detajle, zaradi katerih je izdaja resnično zahtevna.
Sam prevod je sicer opravila družina Debenjak: Doris Debenjak, dr. Božidar Debenjak in Primož Debenjak, ki so se, kot je zapisal pobudnik in vodja izdaje prevoda Tomaž Čeč, spopadla z gotico in nemščino 17. stoletja. Z besedilom, ki je, kot dodaja, v stroki veljalo za neprevedljivo, saj so vsi dosedanji poskusi prevoda osrednjega Valvasorjevega dela v slovenščino ostali - poskusi.
»Slava je prevedena v sodoben slovenski jezik, Debenjakovi pa so z doslednim upoštevanjem pravil tako leposlovnega kot tudi znanstveno-tehničnega prevajanja ohranili patino - duh in miselni tok tistega časa z ohranjanjem skladnje, množice pridevnikov in prislovov ter neskončnih baročnih podredij,« dodaja. »Prav tako kot besede je bilo potrebno preslikati tudi miselnost 17. stoletja, utrip takratnega življenja, to pa vsekakor ni preprosto. Samo tisti, ki pozna izvirnik, se zaveda, koliko ovir so morali premagati prevajalci, da so vse to besedje in izrazje prelili v slovenski jezik. Z vztrajnim delom, ki sta ga vodili polihistorsko znanje in ljubezen, so ustvarili nesporen prevajalski presežek.«
Da širok krog Slovencev Slavo pozna, je sicer zaslužen predvsem Mirko Rupel, katerega izbori iz te knjižne zbirke so v cenovno dostopni obliki v drugi polovici minulega stoletja prišli v tisoče tukajšnjih domov.
Kot pravi Primož Debenjak, se je zamisel o integralnem prevodu pojavila že večkrat, skoraj uresničena pa je bila dvakrat. A se je znova izkazalo, da gre šele v tretje rado. Leta 2008 so prav v ta namen ustanovili Zavod Dežela Kranjska, projekt pa leto zatem prvič javno predstavili na Valvasorjevem Bogenšperku.
Kaj vse ob že znanem je zapisanega v Slavi? Denimo 400 let stara pesnitev o idrijskem rudniku, različna poimenovanja v tedanji slovenščini, kak pakt s hudičem in Valvasorjevo nasprotovanje kamnu modrosti, pri katerem uporabi izraz idiot.
Na cenovno res dostopno integralno izdajo Valvasorjeve Slave, kakršno bi lahko listal brez zaščitnih rokavic (kupcem bibliofilske izdaje jih priložijo ob nakupu), bomo sicer nemara še zelo dolgo čakali, a je tudi cena tokratne še vedno precej nižja od (navite) cene 20 tisočakov za zelo dobro ohranjen izvirnik iz leta 1689 z ekslibrisom Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove. A je precej višja od druge, novomeške izdaje iz leta 1877 in faksimilne izdaje iz 70. let minulega stoletja, ki ju še zaslediš pri antikvarjih.
