S čim se pečajo državni uradniki, ki jim je naloženo upravljanje kulture? Kaj počnejo tisti, ki dajejo vladi mnenja, stališča in pobude in s tem na papirju usmerjajo nacionalno strategijo za kulturo? Mogoč odgovor je dala seja nacionalnega sveta za kulturo.
Svet nima moči. Lani ga je zaskrbela združitev niza področij, tudi kulture, v enem ministrstvu za vse. Ni pomagalo, dobili smo superministrstvo. Zdaj ga ni več, svetnike je veselilo, da imajo »relevantnega sogovornika«, novi minister se je prihitel predstavit in povedal, da bo »dialog s civilno družbo odločilna točka, ki bo govorila o kvaliteti dela ministrstva«. Na isto struno je pobrenkal tudi predsednik sveta, češ da jih je, svetnike uboge, politika »doslej ignorirala«.
Ukvarjanje s posameznostmi
Iz plaza retorike, po kriptičnosti spominjajoče na szdljevsko dikcijo, se je izluščilo spoznanje, da državni uradniki tuhtajo, kako se bodo organizirali pri zagotavljanju narodovega blagra, vmes pa se ukvarjajo s presenetljivimi partikularnostmi.
Svet za kulturo, pozor: nacionalni!, se ukvarja s tem, ali gledališče za svoje početje potrebuje dovoljenje nekakšnega inštituta, in pretehtava, ali bi bilo upravičeno, da gre znana prevajalka v londonsko rezidenco ministrstva sama, kot določajo predpisi, ali bi se ji smela pridružiti šestletna hčer.
Državni uradniki tožijo, da so njih velenaprezanja za narodov blagor nerazumljena, boli jih, da je uradništvo vse pogosteje tarča javnih žalitev in omalovaževanja. Ja – in kaj pričakujejo drugega?